Top lista kamniških poti





 1. Bolšjak: tu sem kupila že kar nekaj knjig (nazadnje Zgodovino slovenskega slovstva, SM, 1959), na sliki z bolšjaka pa sicer ne poziram kot fenica knjig, pač pa sem menda po činu kapetanka - evo, uniform je na bolšjaku veliko. To je znak, da je vse minljivo. Enkrat je bila JLA vrhovna sila bivše Juge, zdaj so njeni bedni ostanki na vsakem bolšjaku. Ampak sicer pa je bolšjak super, še posebej Jože in Grega, kupila sem že nekaj porcelanastih krožnikov, čajnikov, koš za listje, vaze ... Všeč mi je porcelanasta nostalgija in bolšjaška filozofija o minljivosti ter večnosti.
 2. Žale: rada se ustavim pri nagrobniku frančiškanov, kjer vam kliče k poboljšanju napis PAX ET BONUM, in kjer piše pod imenom enega od pokojnih patrov: "Bil je moder mož, pazil je, kaj je govoril." Te spretnosti še nisem osvojila.
3. Zgodnji jutranji in večerni tekci z Vereno vse do Tučne, kjer malo pomeditirava ob skromni kapelici, še posebej je lepo, če je polna luna. Mir in luna, krasno. Najbolj krasna pa je prijateljska podpora.
4. Špica: ko pogledam dol na Kamnik, je vse tako majhno, tudi problemi.
5.  kofe pri Cvetotu
6. Klepet z Rokom v knjigarni Sanje: sredi novih knjig, na udobnih stolih in rada poslušam Roka, ki je navdušen nad delom, Kamnikom in ki so mu všeč vsi ljudje na tem svetu.
7. Ko bom upokojena, bom hodila v čitalnico naše knjižnice študirat domoznanstvo in brat časopise.
8. Vedno kukam skozi okna TICa, kjer imajo lepe izdelke domače obrti. Poleg tega se pred temi okni zavem, da je Kamnik lepši, kot mislim.
9. Že dolgo nisem bila v Budnarci. Rada se spomnim Ive Šubelj. Tudi Alenka zadevo dobro pelje naprej.
10. Dvorišče naše hiše. To je tudi naša dnevna soba. Smo malo izolirani, ždimo v hribu nad mestom, smo tudi malo na distanci, malo asocialni, ampak vsako jutro nam pojejo ptički, obiskujejo nas srne in lisice. Kar je tudi okej. Z možem se hecava, da zviška gledava na Kamnik - dobesedno, ker pač gledava na stare kamniške strehe, ker je z nami vzporedno malograjska kapelica, pod katero v mirno kamniško noč nasilno sijejo napisi Spar in Babycebter. Kar je po moje zločin nad kamniško arhitekturno dediščino. Tako opazujemo preplet žlahnte starožitnosti in cenenega potrošništva brez občutka za okolje. Kaj ni moč v slehernem napisu, bodisi na nagrobniku bodisi na trgovskem centru, najti neko folizofsko globino, ki nas opominja na bistveno, lepo in smisel?

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vrabček, ki bi bil rad kot sraka

Slika
https://macaulaylibrary.org/photo/25817911 Nekega dne je vrabček srečal srako, ki je sedela na veji stare bukve. Sraka se je začela bahati: »Poglej, kako se moje perje blešči, bolj kot tvoje. Pa tudi dreti se znam tako lepo, ti pa tega ne znaš, ampak kar nekaj ščebetaš. Sem tudi večja kot ti.« Vrabček se ni spomnil nobenega odgovora, saj se mu je zdelo, da ima sraka res lepše perje in da je njeno dretje prav milo v primerjavi z njegovim čivkanjem, pa tudi večja je bila. Vrabček je postal žalosten. Potem je sraka še rekla: »Pa kako dobro kradem, ti tega ne znaš.« Vrabček je bil zdaj ne samo žalosten, ampak tudi nesrečen, ker res ni znal krasti. A sraka je nadaljevala: »Vsi me poznajo in občudujejo. Kdo pa tebe občuduje, mali sivi vrabček?« Vrabček je bil zdaj ne samo žalosten in nesrečen, ampak tudi nevoščljiv. Rad bi bil kot sraka, rad bi se drl kot sraka in kradel kot sraka. Tako slabo se je počutil zaradi nevoščljivosti, da se je odločil, da gre k sovi na terapijo. Potrebov
Preberite več

Veronika vs. Marjeta z vidika amaterskega in priložnostnega grboslovja

Slika
Grbi zagotovo niso krneki. Če bi bili, bi bilo vseeno, če bi namalali v mestni grb drekecpekec. Pa ga seveda ne. Kamničani imamo v grbu skopuško grofico Veroniko, ki je zavrnila pomoč trem novomašnikom in se zaklela, da je rajši pol žena in pol kača, kot da bi od svojega obilja dala zanje en sam zlatnik. Nebo je uslišalo njeno kletev in je zaradi tega postala to, kar je izrekla. In še danes je zakleta. Njeno zgodbo smo kamniški knjižničarji objavili tudi v elektronski različici: http://www.kamniskaveronika.net/prispevek.asp?IDPP=4&page=1 Torej je malograjska Veronika simbol nepopravljive skoposti, prekletstva, brezizhodne situacije, nasprotja solidarnosti, občutka za javno dobro in lokalno skupnost, zavrnila je tudi krščansko tradicijo in pomoč novomašnikom. Še vedno čuva svoje zaklade, ki ne koristijo nikomur, še njej ne. Sedi na denarju in ga ne obrača. Je socialno izolirana, ohola, skratka kot bitje je človeško okrnjena, pravzaprav nevrotična. V bistvu je sociopat. Ne
Preberite več

Javna beseda

Slika
(ilustracija Polona Lovšin: O fantu, ki je šel v pekel po cegelc) V pravljicah je imelo prekletstvo veliko moč, ker so imele  besede veliko moč. V predpismeni družbi je izrečena beseda imela pomen današnje podpisane, požigosane, overovljene pogodbe. Mogoče še večjo, ne vem, nisem antropolog in nisem bila zraven, ko so se v davnih, davnih, davnih časih ob ognju menili o mejah, porokah, prenehanju vojn ali obsojanju in morebitni kazni tistih, ki so škodovali plemenski ali rodovni skupnosti. Beseda je imela moč odrešitve ali prekletstva. Žal sem zraven ob procesih, ko beseda izgublja posvečen pomen. Besede so postale kot bič, ki na družabnih omrežjih strupeno ošvrknejo zdaj tega in zdaj onega. Nič ni bolj enostavnega kot ljudi naščuvati proti posamezniku. Množica tekmuje v tem, kdo si bo izmislil boljši, bolj duhovit vic o posamezniku, kdo bo bolj moraliziral o vsesplošni pokvarjenosti, kdo bo bolj izviren v predlaganju morebitnih fizičnih in drugih kazni za posameznika, ki je ukrade
Preberite več