bibliomanija s pravo mero

... ne morem kaj, da ne bi omenila naše spletne strani o kamniških pravljicah in folklornem pripovedništvu. Spletna stran je namenjena naši lokalni zavesti, a glede na to, da so pravljični motivi prehajali med ljudmi ne glede na meje, to ni le lokalpatriotizem. V času globalizacije je potreba po identiteti nujna. To je del namaterialne dediščine in naše notranje identitete. Nekateri avtorji pravljicam pripisujejo tako duhovne razsežnosti kot tudi psihološki in zdravilni pomen, dejstvo pa je, da so skrivnostne, zanimive, za poslušati in poslušati. Tole je naša interaktivna knjiga:  http://www.kamniskaveronika.net/default.asp   Poslušajmo Jožeta Semprimožnika iz Motnika in njegove povedke o rokovnjačih, ki niso stare in temeljijo na resničnih dogodkih: http://www.kamniskaveronika.net/prispevek.asp?idPP=31 France Hvale z Rožičnega pripoveduje povedko o kopanju zaklada z znanim motivom, da je treba med kopanjem molčati in da zaklad varuje sam hudič, ki je zvijačen in spreminja podob

Včasih človek naleti na zaklad, mogoče ga nanj opozorijo drugi, kaj pade z neba ... Meni se dogaja, da odkrivam knjižne zaklade ali pa tiste, ki so padli iz skrinje naše kolektivne zavesti, kamor spadajo že pozabljenje ljudske pravljice. Če sem odkrita, se v tem trenutku ne bi branila čisto običajnih materialnih zakladov, a te vrste sreča se mene izogiba. Čeprav se nematerialnih zakladov silno veselim. Dr. Marija Stanonik nas je spodbudila, da zberemo zapise dr. Franceta Steleta, Tunjičana, umetnostnega zgodovinarja, in sicer zapise ljudskih pravljic in povedk, kakor so mu jih povedali oče in brata. Zapisi so nastali pred letom 1905, objavil pa jih je v Etnologu leta 1939. Opozorila nas je tudi na njegovo rokopisno beležnico v knjižnici SAZU-ja. Ivanka je vzela pot pod noge, šla preverit - in res, našla jo je, v njej pa 17 pravljic! Glede na moje in Irenine izkušnje pri zbiranju folklornega gradiva so pravljice skriti zakladi, zakopani globoko v kolektivno zavest, ohranjene v drobcih

Grbi zagotovo niso krneki. Če bi bili, bi bilo vseeno, če bi namalali v mestni grb drekecpekec. Pa ga seveda ne. Kamničani imamo v grbu skopuško grofico Veroniko, ki je zavrnila pomoč trem novomašnikom in se zaklela, da je rajši pol žena in pol kača, kot da bi od svojega obilja dala zanje en sam zlatnik. Nebo je uslišalo njeno kletev in je zaradi tega postala to, kar je izrekla. In še danes je zakleta. Njeno zgodbo smo kamniški knjižničarji objavili tudi v elektronski različici: http://www.kamniskaveronika.net/prispevek.asp?IDPP=4&page=1 Torej je malograjska Veronika simbol nepopravljive skoposti, prekletstva, brezizhodne situacije, nasprotja solidarnosti, občutka za javno dobro in lokalno skupnost, zavrnila je tudi krščansko tradicijo in pomoč novomašnikom. Še vedno čuva svoje zaklade, ki ne koristijo nikomur, še njej ne. Sedi na denarju in ga ne obrača. Je socialno izolirana, ohola, skratka kot bitje je človeško okrnjena, pravzaprav nevrotična. V bistvu je sociopat. Ne