bibliomanija s pravo mero

Živimo, kar govorimo Knjižničarji verjamemo v moč knjižnic, branja in znanja, v moč dostopnosti do informacij. Lahko bi si pripovedovali neskončno veliko zgodb o tem, kaj se nam vsak dan dogaja, koliko odzivov doživimo, ko so ljudje hvaležni in veseli, da jim nudimo knjige in drugo različno gradivo, pa tudi storitve in možnosti učenja, še zlasti, če službeno obvezni in kakovostni storitvi dodamo prijazno besedo, oseben odziv, nasmeh in človečnost. Vemo, kaj dajemo družbi. Verjamemo v skupno in javno dobro. Odpiramo vrata vsem, brez razlik. Občutimo težke čase, ko se dogovarjamo za finančna sredstva za naše delovanje in tudi tako, da se v naše knjižnice vpisuje čedalje več brezposelnih, ko ponujamo brezplačne storitve in smo najbolj dostopna kulturna dejavnost za celo družino čez ves dan. V novembru sem bila na srečanju z misijonarjem Pedrom Opeko. Kdo ga ne pozna. Odprl nam je srca s svojimi preprostimi besedami, s katerimi je naslikal Slovenijo kot veliko deželo velikih ljudi

Med ljudmi je toliko malodušja, da je težko dihati. Zdi se, da je zrak zasičen z dvomi, strahovi, vprašanji, kaj bo jutri, bomo še imeli službe, jih bomo lahko dobili, bomo vzdržali ... Sama se čudim, da vsi skupaj tako brezodzivno sprejemamo izjave o tem, da se državljani počutimo varne zaradi novih davkov. To ni res. Nimamo občutka varnosti, pač pa čutimo jezo, opeharjenost. užaljenost. Jezo, ker bomo s temi davki krpali luknje, ki so nastale zaradi nikdar vrnjenih kreditov in očitno so bili ti krediti razdeljeni z namenom, da se ne vrnejo. Opeharjenost, ker plačujemo tuje bogatenje in ker vstajnikov ni nikjer več, kot da se slabo v tej državi dogaja samo takrat, kadar je na oblasti Janša. Užaljenost, ker vlada in njeni priskledniki in - še huje - mediji  dajejo tako neumne izjave ali pišejo tako neumne članke, kot da bi bili ljudje retardirani.  Kljub temu, da se skušam pripraviti k bolj svetlemu pogledu na slovensko stvarnost, sem razočarana nad njo.  Pred kratkim sem morala na

Nekaj priporočil za branje za otroke od 9. do 12. leta – naj postane branje cenjena prostočasna aktivnost   Naj vam natresemo nekaj dobrih predlogov za branje, ki vašim nadobudnežem ne bo delalo preglavic, pač pa jih bo pritegnilo h knjigam in jim pomagalo, da bodo oblikovali dobre bralne navade in pozitiven odnos do branja kot pomembne prostočasne aktivnosti. Branje pomaga otrokom na veliko različnih načinov: pri opismenjevanju, učenju, oblikovanju bralne pismenosti, ki je ključna kompetenca, pridobivanju besednega zaklada, izražanju in celo empatije. Napaberkovani predlogi so zgolj subjektiven izbor iz bogate knjižne bere na slovenskem trgu, zato je tudi nemogoče narediti celosten seznam novosti. Za to je dovolj obisk knjigarne, knjižnica pa vas vabi v svetove domišljije in branja. Pomembno je tudi dejstvo, da je knjižnica za otroke brezplačna in zato še kako pomembna v teh težkih, kriznih časih. Knjige naj bistrijo duha in naostrijo misli v mladih fantovskih in dekliških gl

Odmor Dolgo časa nisem objavila v blogu niti besede. Nekako mi zmanjkuje volje ob čedalje bolj ostrem spoznanju, da živim v nori in zlagani družbi. Politično nisem z nikomer povsem kompatibilna, res pa je, da sem starokopitna gospa z liberalnimi načeli, torej liberalna konzervativka, ki ceni individualnost, svobodo duha, človekovo dostojanstvo in mišljenje, podjetniško pobudo in načelo, da morajo ljudje poskrbeti sami zase, razen v primerih, ko je to nemogoče. V naši družbi teh vrednot ne čutim, ker je pomembno, na kateri strani si in ne kako deluješ. To je zame zadušljivo. Rada imam pametne ljudi s smislom za humor in etičnimi načeli. Izogibam se lažnivcem. Pri nas pa nihče več nima smisla za humor, veliko jih laže in blefira. Predvsem mediji. Pozimi je bilo vstajniško gibanje na robu revolucije, evo, sem si rekla, konc je z barabam frdamanim, zdej bojo dobil po rit. Potem pa nič. Barabe so še vedno barabe in to s svetniškim sijem, mi se pa kregamo o domobrancih in partizanih. Ba

V naši kuhinji je seveda tudi polica s kuharskimi knjigami. Ko sem bila mlajša, nisem bila navdušena in ne dobra kuharica. Zdaj sem občasno vsaj navdušena, ampak če se česa lotim resno in z veseljem hkrati, mi tudi kaj uspe. Zdaj na to polico z veseljem segam, čeprav ne pogosto. Med najbolj oguljenimi knjigami je seveda alfa in omega mojih kuharskih znanj – Slovenska kuharica sestre Felicite Kalinšek . Pred davnimi leti mi je moževa stara mama, že precej oslabela, kupila to knjigo za rojstni dan. Seveda jo je skrbelo, da ne bi njen vnuk bil na slabšem kot pri njej, ampak knjigo je vseeno kupila z mojim soglasjem, saj me je vprašala, kaj si želim. Seveda je bila z mojo izbiro zelo zadovoljna. Družinske korenine so pomembne in povezane s kuhinjo. Te pri mnogih družinah poženejo pod jedilno mizo. Mogoče so tudi pri nas. Moj moto je bil, da jemo zato, da živimo in da ne živimo zato, da jemo. Zdaj mi je lepo, če se zberemo za mizo in okušamo. Doživljanje z burbončicami je blizu doživ

Knjižničarski svet je staromoden svet. Ne samo, da je naša vrednota intelektualna svoboda in da je neomejen dostop do informacij naše izhodišče, zahtevamo celo natančno navajanje virov. Moderni slovenski svet intelektualno svobodo tepta. Zaradi prevladujoče potrebe po pripadnosti neki skupini prevladuje samoomejevalna cenzura pri izražanju svojih mnenj in strah pred drugimi mnenji, ki bi ogrozila navidezno monolitnost skupine. Če kdo izraža svoje pomisleke, ga je treba v kali zatreti. In če varuhi javnega mnenja tega ne storijo dovolj zgodaj, ga je treba popacati kot čudaka. Dokler ne bo pretoka idej in notranje svobode, dokler se bomo kar sami od sebe prilagajali zgolj všečnosti in všečkanju, bo vladala brezidejnost. Moderni slovenski svet sploh tepta intelektualizem, saj so razgledanost, načitanost in znanje le ovira pri sprejemanju predloga, da Slovenija potrebuje Gazdo. Potrebujemo nekoga z znanjem, socialnimi veščinami in pridnostjo, ki bo tehnično usmerjal razvoj Slovenije in s

Svetovalni servis je tisti del knjižničnih storitev, na katere bodoče bibliotekarje te orija nikakor ne more priprav iti. Ta servis je temelj ni, po tem uporabniki sodijo kakovost knjižnice. Samo znanje ni dovolj, t reba je upoštevati človeka in njegove potreb e, jih prepoznati in ustrezno ko municirati. Temelj dobro opravljenega svetovanja pa je dober referen čni pogovor, v katerem ugotovimo, kaj uporabnik  potrebuje. Naj bo tole branje namenjeno knjižničarjem, ki vsak dan dela jo z ljudmi, za knjižničarje, ki se za našo stvar tolčemo za goro pap irjev in zahtev ter se le stežka upiramo popolni zbirokratizirani tako, da želimo v našem delu ohranjati temeljno misel: delamo za ljudi, ne za sistem! Vse temelji na ljudeh. Svetovanje je to, da najdemo pravo knjigo ali informacijo za pravo osebo v pravem času. Zato mora knjižničar poznati svojo zbirko in gradivo, uporabnike in razumeti vpli v branja ali učenja al i gradiva na različne uporab nike. Nasveti za svetovanje Išči

Z ima in kriza sta primerna vzroka, da se človek, celo če je knjižničar ali morda knjižničarka, vzame v roke ali pa gre vase. Kar koli že to pomeni, bistveno je to, da se človek nekoliko distancira od politike in političnih kriz ter vseh ostalih kriz.  Ni problem samo politična kriza, pač pa jo mnogi čutimo kot krizo medsebojnih odnosov, zaupanja, sodelovanja … Zdi se, kot da posameznik in njegovo delo nima nobene vrednosti. Iti vase pomeni v bistvu poiskati moč in smisel za vztrajanje, da premagamo malodušje in da vemo, da je naše delo pomembno. Pa če pometamo mestne ulice, sadimo krompir, negujemo dementne starce, učimo prvošolčke, izposojamo knjige, pišemo članke ali prodajamo kislo zelje. Saj ni res … ampak je, da takšne zgodbe najdem celo v naši domoznanski zbirki! Z našim poznavanjem virov se vključujemo v lokalno dogajanje, si naredimo seznam zaključenih del, jih prištejemo k uspehom (saj smo zanje trdo delali) in si dovolimo, da se zato dobro počutimo. Naša domozna