Javna beseda

(ilustracija Polona Lovšin: O fantu, ki je šel v pekel po cegelc)
V pravljicah je imelo prekletstvo veliko moč, ker so imele  besede veliko moč. V predpismeni družbi je izrečena beseda imela pomen današnje podpisane, požigosane, overovljene pogodbe. Mogoče še večjo, ne vem, nisem antropolog in nisem bila zraven, ko so se v davnih, davnih, davnih časih ob ognju menili o mejah, porokah, prenehanju vojn ali obsojanju in morebitni kazni tistih, ki so škodovali plemenski ali rodovni skupnosti. Beseda je imela moč odrešitve ali prekletstva.
Žal sem zraven ob procesih, ko beseda izgublja posvečen pomen. Besede so postale kot bič, ki na družabnih omrežjih strupeno ošvrknejo zdaj tega in zdaj onega. Nič ni bolj enostavnega kot ljudi naščuvati proti posamezniku. Množica tekmuje v tem, kdo si bo izmislil boljši, bolj duhovit vic o posamezniku, kdo bo bolj moraliziral o vsesplošni pokvarjenosti, kdo bo bolj izviren v predlaganju morebitnih fizičnih in drugih kazni za posameznika, ki je ukradel tovarno ali pašteto, posekal novoletno smreko na kamniškem Glavnem trgu ali vrgel svinjske glave na gradbišče islamskega verskega objekta. Drug drugega udeleženci e-debate spodbujajo k izrekanju moralnih sodb in k dajanju nasvetov, kaj je treba narediti s takšnimi osebami.
Najbolj me je presenetil moralni tzunami v zvezi s požagano novoletno smreko na kamniškem Glavnem trgu. Dejanje je seveda vredno obsojanja in tudi policijskega ali sodnega posredovanja, nikakor pa ne tolikšnega razburjenja ali nasvetov, kako bi bilo treba nepridiprava fizično kaznovati ali ga nekam obesiti ali mu kaj odžagati.
Višek verbalnega obračunavanja, zmerjanja, stigmatiziranja in spodbujanja sovraštva je debata o migrantih. Eni bi pobili migrante, drugi tiste, ki bi pobili migrante. Če ne migrantov, pa vsaj drug drugega.
V tem verbalnem sadizmu se vidi, da beseda nima teže. Ko izrekanje izgubi težo, jo bo izgubilo tudi dejanje.
Včasiih so rekli, da je kdo prodal dušo hudiču in jo zamenjal za kakšno dobrino, položaj, ugled ali drug objekt poželenja. A hudič ni preprost, ni grd, ne smrdi, ni odvraten na videz, pač pa je to zlo, ki zavaja tako, da je videti nasprotno od zla. Sicer ne bi imelo moči zavajanja. V pismeni družbi so svojo naivno ali pa hoteno odločitev za pakt s hudičem že zapisali na kakšen ceglc in v slovenskih pravljicah je veliko motivov, kako se ljudje potem trudijo, da bi ta dogovor s hudičem razdrli. Slika Polone Lovšin je vzeta iz knjige tunjiških pravljic Zlati hrib in govori o fantu, ki je šel po papeževem nasvetu v pekel v cegelc, s katerim ga je oče nevede zapisal hudiču. Mariskaj je prestal, da je bil rešen.
Zdaj smo v silno pismeni, digitalni, ves čas pokonektani družbi, kjer se informacija širi tako hitro, kot nastaja. A včasih se zdi, da socialna omrežja, blogi, forumi in svetovni splet, kjer lahko kdor koli kar koli objavlja, bolj spominja na nehoteno paktiranje s slabim. To je prostor svobode in zlorabe hkrati. Vse, kar je zapisano, ostane zapisano, saj je javno objavljanje, tudi če na videz duhovito kramljanje, v resnici javno nastopanje.
Javna beseda naj bo prostor svobode. Vendar ne na račun svodobe in dostojanstva sočloveka. Javna beseda je danes orožje, ki vam lahko jutri razbije glavo.
Julian Treasure je opredelil sedem smrtnih grehov javnega nastopa:
1. opravljanje,
2. obsojanje,
3. negativizem,
4. pritoževanje,
5. pretiravanje,
6. dogmatizem.
 Več: https://www.ted.com/talks/julian_treasure_how_to_speak_so_that_people_want_to_listen?language=en

Je rekel moj dobri znanec, mogoče je že prijatelj, pa tega nisva porajtala: "Verjamem v razumne ljudi in naše skupno sodelovanje za skupno dobro."