bibliomanija s pravo mero

November je mesec rojstva in smrti enega največjih pesnikov Franceta Balantiča, po katerem nosi ime kamniška knjižnica. Danes, na prvi dan decembra, prvič objavljam svoje refleksije na čas, ko je potekalo preimenovanje knjižnice in ob tem tudi burno odzivanje različne javnosti.  Lahko bi bil moj sosed Poročila sem se v hišo, katere druga najbližja hiša je bila dom Balantičevih tet. Gadarjevih tet Lojzke in Rezke se še spominjam, saj sta se včasih ustavili pri moževi stari mami. Moj mož se spominja, da so z Nežko včasih po napornem delu namakale kruh v vino in kadar se je to zgodilo, so na dan privreli spomini in žalost zaradi nečakove smrti.  Seveda tudi zato poznam njegovi sestri Tilko in Minko in Tilkino družino. Vem za njihovo žalost in žalovanje. Vse to mi je dalo občutek, kot da je France moj sosed. Kadar grem mimo prostora, kjer je nekdaj stala Gadarjeva hiša in kjer še vedno raste njihova lipa, se vprašam, če je kdaj prav tukaj, prav na tem prostoru dobil morda ka

Najprej dostojanstvo in pravičnost Zdi se, da v našem okolju ni več nobenega zaupanja ne v sočloveka in ne v družbo in različne družbene podsisteme: sodstvo, zdravstvo, socialno skrbstvo, šolstvo, kulturo ... Obkrožajo nas zgodbe o tem, da brez posebne sreče ali močnih povezav ni mogoče dobiti zaposlitve, ki bi ustrezala posameznikovemu znanju, kompetencam in izobrazbi. Vemo, da je pot k samozaposlitvi ali ustanovitvi zasebnega podjetja zelo težka zaradi zbirokratizirane države s hiperregulacijo in visokimi prispevki. Tudi v javnem sektorju se srečujemo s težavami, o katerih se malo govori, saj so zaposleni za nedoločen čas večinoma varni pred izgubo službe. V javnem sektorju zaradi izvajanja restriktivne varčevalne politike ni napredovanj in stimulacij, kar je razumljivo glede na krizne čase, ampak diskriminatorno in krivično do mladih, saj so starejši zaposleni že dosegli določen nivo napredovanj v plačne razrede in nazive. Tisti, ki delo opravljajo kakovostno in nad

Za prihajajoči kongres Zveze bibliotekarskih društev Slovenije, ki bo ta teden, sem na povabilo kot prejemnica Čopove diplome pripravila prispevek  Povezanost kulturnih politik in bralne kulture v splošnih knjižnicah. V resnici ni načrtovane politike za to, da bi se veliko in z veseljem bralo. Včasih je sicer bolje, da država ne ureja vsega našega življenja, ampak če opozarja na to, naj ne pozabimo otrok v vročem avtu, bi se morala pobrigati za to, da so državljani čim bolj usposobljeni. Kar branje omogoča. Samo kaj, ko je delitev pristojnosti na kulturo in izobraževanje preko ministrstev vsemogočna. En košček branja spada pod kulturo, drugi pa pod izobraževanje. Vendar smo pri kulturi bolj svobodni, ni nam nujno brati Pestrne ali kaj drugega in uganjevati, kaj je hotel pesnik povedati. Zagotavljam, da je kulturniško branje bolj užitno, v resnici je - nadvse užitno, uživaško in poučno. Verjamem, da je to prava pot k bralni kulturi. Država določa, občina plačuje V članku sem se resn