Lahko bi bil moj sosed, France Balantič namreč

November je mesec rojstva in smrti enega največjih pesnikov Franceta Balantiča, po katerem nosi ime kamniška knjižnica. Danes, na prvi dan decembra, prvič objavljam svoje refleksije na čas, ko je potekalo preimenovanje knjižnice in ob tem tudi burno odzivanje različne javnosti. 

Lahko bi bil moj sosed

Poročila sem se v hišo, katere druga najbližja hiša je bila dom Balantičevih tet. Gadarjevih tet Lojzke in Rezke se še spominjam, saj sta se včasih ustavili pri moževi stari mami. Moj mož se spominja, da so z Nežko včasih po napornem delu namakale kruh v vino in kadar se je to zgodilo, so na dan privreli spomini in žalost zaradi nečakove smrti.  Seveda tudi zato poznam njegovi sestri Tilko in Minko in Tilkino družino. Vem za njihovo žalost in žalovanje. Vse to mi je dalo občutek, kot da je France moj sosed. Kadar grem mimo prostora, kjer je nekdaj stala Gadarjeva hiša in kjer še vedno raste njihova lipa, se vprašam, če je kdaj prav tukaj, prav na tem prostoru dobil morda kakšen pesniški navdih. Mimo te lipe hodi množica pohodnikov na Stari grad, ne da bi vedeli, kdo in kdaj je tukaj živel. 

France Balantič je umrl v domobranski uniformi med napadom Tomščičeve brigade na domobransko postojanko v Grahovem. Star je bil 22 let. 22 let!

Preimenovanje

Mislim, da je bilo na začetku let 2015, ko sem prejela klic z občine, da se spreminja odlok o ustanovitvi knjižnice. Matičnost je pomenila način organiziranosti in povezovanja vseh knjižnic na določenem področju: sindikalnih, društvenih in šolskih. Ime je bilo zastarelo, poleg tega pa je bil stari odlok pomanjkljiv tudi v nekaterih vsebinskih delih. Do takrat sem namenoma odlok puščala pri miru in nisem dala pobude za spremembe, ker se vedela, da bi se lahko pojavil predlog poimenovanja knjižnice po Francetu Balantiču in s tem tudi možnost ideoloških spopadov na hrbtu knjižnice. Ta predlog je bil izražen že na nekaterih prireditvah, ki so bile posvečene pesniku Balantiču. Prvotni predlog novega odloka ni vseboval pesnikovega imena. Ta se je pojavil po usklajevanju s koalicijo. Županova stranka je namreč v koaliciji z Novo Slovenijo.

Sprejemanje novega odloka

Odlok o ustanovitvi Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik je bil usklajen in je šel skozi vse postopke, kakor gredo vsi ostali odloki ali dokumenti, ki jih sprejema občinski svet. Odlok je pripravila občinska uprava, bil je koalicijsko usklajen, obravnavan na odborih za družbene dejavnosti občin Kamnik in Komenda. Bil je soglasno sprejet v prvem branju na obeh občinskih svetih, na katerih običajno poleg svetnikov sedijo tudi predstavniki medijev. Med prvim branjem je bila več kot odlična priložnost, da bi se novo ime knjižnice po pesniku in domobrancu Francetu Balantiču problematiziralo in da bi se brez javnih pritiskov in hudih sporov v drugem branju spremenilo ime v Knjižnica Kamnik. Ravno to preprosto dejstvo, o katerem ni nihče preveč govoril, me je prepričalo, da je bilo pesnikovo ime ponovno zlorabljeno za netenje afer.

Prav tako bi se lahko med samim postopkom pojavilo vprašanje o tem, kdo so tako imenovana civilna družba, ki se zavzema za poimenovanje. Kolikor je meni znano, so bili predlogi za preimenovanje živi v bolj krščansko usmerjenih intelektualnih kamniških krogih, ki se srečujejo na kulturnih dogodkih ali ki so sami ustvarjalci dogodkov ali drugega intelektualnega delovanja.

Po tem je ponovno sledila obravnava na dveh občinskih odborih in dveh občinskih svetih. Na obravnavah na občinskih svetih je bil odlok z novim imenom sprejet soglasno. Le na seji sveta občine Kamnik je en svetnik vprašal – navajam po spominu, ne bom preverjala v dokumentih, kdo je dal pobudo za preimenovanje. Kasneje mi je eden od svetnikov, sicer zelo naklonjen partizanstvu, Titu in levi ideologiji, dejal, da je bil ponosen, ker je bil prepričan, da bo lahko občinski svet Kamnika zgled Sloveniji zaradi preseganja vojnih delitev na partizane in domobrance in da je menil, da je to pomemben korak naprej. Spominjam pa se, da sem klicala na občino kakšen dan po sprejemu odloka in vprašala, če bo župan pripravil kakšno izjavo za javnost, s katero bi lahko preprečil morebitno državljansko vojno v Kamniku, vendar so menili, da kaj takega ni potrebno in da je bilo to že pisano v lokalnem časopisu. Res je bil predlog poimenovanja po Balantiču že javno objavljen in na to ni bilo nobenega odziva. V knjižnici smo se čudili, kako gre poimenovanje gladko proti koncu postopka.

Svetloba pokuka izza oblakov

Urednik lokalnega spletnega portala je 1. 6. 2015 objavil članek z naslovom Domobranska knjižnica Kamnik. Ob pesnikovi sliki in sliki pročelja knjižnice je bila slika nacistov, ki z rokami, dvignjenimi v nacističnem pozdravu stojijo ob grmadi gorečih knjig. Članek se je ukvarjal predvsem s tem, kdo je dal pobudo za spremembo imena, zakaj ni prišlo do javne razprave in da se predlagatelji skrivajo, kar kaže na politično kuhinjo in netransparentnost. Podžupan iz Nsi ni zmogel zadovoljivo pojasniti, od kod je prišla pobuda, ostali pa ne zavrniti zahtev, da bi bilo potrebno izvesti javno zbiranje predlogov. Če bi bilo tako, bi potem lahko del javnosti zahteval preimenovanje OŠ Toma Brejca, ki je bil revolucionar in partizan, in OŠ 27. julij, na kar so se tudi že pripravljali. Eden od svetnikov mi je povedal, da so preimenovanje knjižnice povezovali z mojim soprogom, te informacije so prihajale menda iz Nsi. Kakor koli, problematiziranje postopka je bil samo izgovor, da bi umaknili sporno ime France Balantič, temu so bili namenjeni politični, čustveni, medijski in kajvemkakšni še pritiski.
Seveda je že namig na domobranstvo in izdajalce vznemirilo veliko ljudi, saj so partizansko domobranske travme še vedno tiste, ki ljudi najbolj skregajo in delijo.Tako se je sprožil hud plaz sramotenja, zmerjanja, novih delitev, odpiranja ran, poskusa zanikovanja, opravičevanja in predvsem nerazumevanja posameznikovih usod. Vsebina sramotenja in očitkov je bila odvisna od tega, ali so bili pisci facebook modrovanj ali pisem bralcev levi ali pa desni. Župan in sodelavci so se znašli pod žarometi javnosti in pod hudimi pritiski zaradi teme, ki je še nihče ni znal zgladiti.  Na sramotilnem stebru se je znašla tudi knjižnica in zaposleni v knjižnici.

A poezija Franceta Balantiča je že prej tiho, skorajda subverzivno premagala namene vladajočih, da bi ga ne samo prepovedali, pač pa izbrisali iz kolektivnega spomina, kjer je ves čas živel.Tik po vojni so ga brali nekdanji partizani, čeprav bi se v vojnem času gledali s pesnikom preko puškine cevi. Zato sem vedela, da se bodo dogodki globoko vrezali tudi v kamniški kolektivni spomin, in ne samo to, tudi v nacionalnega!

France Balantič v resnici ne deli, ampak povezuje

V spominu imam podobo lepega sončnega junijskega popoldneva, ko sem se vračala iz Kranja, kjer smo imeli strokovno srečanje. Klical me je tedanji direktor občinske uprave in povedal, da moramo zaustaviti vse aktivnosti v zvezi s preimenovanjem, saj bo po vsej verjetnosti nov odlok šel v ponovno obravnavo zaradi spremembe imena v Knjižnico Kamnik – Komenda.  Skušala sem povedati, da naj še malo počakajo s to odločitvijo, ker bo lokalna zadeva postala državna, saj je Balantič eden naših najbolj znanih pesnikov in da bo umik njegovega imena spodbudil še drugo stran odzivov, da se bodo oglasili pesniki, pisatelji in intelektualci. Direktor je podal slušalko še županu, ki mi je povedal, kako se je odločil in zakaj, jaz sem mu ponovno povedala svoje mnenje, da se bo zadeva razširila na državni nivo in da se bodo ob pesniškem imenu lomila kulturniška kopja. Iz povedanega pa sem uvidela, da so pritiski močni. Vedela sem, da bo sledil močan odziv kulturniške srenje, saj je med intelektualci in omikanimi ljudmi Balantič že od zgodnjih povojnih let povezovalna in ne razdiralna sila.  

Sama sem žolčne odzive na poimenovanje knjižnice sprejemala z žalostjo. Najprej zato, ker sem imela v mislih ves čas Tilko in Minko, ki že celo življenje branita spomin na brata in njegovo pesništvo. Potem me je neizmerno žalostilo to, da je kreg zaradi partizanstva in domobranstva tako pomemben, sovraštvo tako globoko, delitev tako visoka in neumnost tako brezmejna.

Življenje ni črno belo, tako kot ne poezija Franceta Balantiča. Skoznjo govorijo presežno, lepota in človečnost. Globoka. Posebna.

slika: Jožef Muhovič