bibliomanija s pravo mero

»Vedno na lovu za dobrimi zgodbami,« pravi Irena Milivojević Kotnik, profesorica slovenščine in knjižničarka na OŠ Frana Albrehta. V Medgeneracijskem zavodu v Komendi sem kot prostovoljka v eni od skupin izvedla delavnico Moč življenjskih zgodb. Na treh zaporednih srečanjih so nastale zgodbe o mizi kot hišnem oltarju; o tem, da mož pride skozi vrata, otrok pa izpod srca; o mami, ki je hčerki prvič rekla, da jo ima rada, tri dni pred svojo smrtjo; o rojevanju, smrti, spominih, delu, šoli … Vmes sem se udeležila še izobraževanja v okviru Pripovedovalskega festivala pri Ragnhild A. Morch, Katja Puntar in Špela Frlic pa sta nam organizirali poletno pripovedovalsko delavnicos Sahandom Sahebdivanijem in Raphaelom Rodanom. Bilo je nadsuper. Delavnico Moč življenjskih zgodb smo imele tudi skupaj z vzgojiteljicami, predvsem smo se posvečale vprašanju, kako poiskati dobre zgodbe za vzgojno delo.  Evo, v okviru Kamfesta imam spet delavnico. Poglej: http://www.kamfest.org/kamfest-2018

Nekega jutra se je Fantek zbudil ves popikan. Spet ga je celo noč pikal komar. Tisti dan je imela smolo tudi Punčka. Ko zunaj pila sladek sok, je mimo priletela osa in jo pičila. Zelo jo je bolelo. Fantek se je ves dan praskal, Punčka pa si je hladila pik z ledenimi obkladki.  Komar, ki je pikal Fantka, in osa, ki je pičila Punčko, sta se proti večeru srečala na bezgovem grmu. Komar je rekel: »Pičim vsakogar, ki mi je zoprn. Zoprni so mi veseli in srečni otroci, še posebej takrat, ko sladko spijo. Hočem, da se praskajo. Dobro bi bilo, ko bi se vsak praskal tam, kjer ga srbi.« Osa je rekla: »Sovražim vse, za katere mislim, da me sovražijo, in hočem, da me spoštujejo. Moje želo je vedno pripravljeno. Z njim dosežem spoštovanje.« Komar jo je pohvalil: »Prav imaš. Ljudje nas ne spoštujejo, ampak sovražijo. Vsi smo enakopravni, komarji, ose in otroci. Otroci se igrajo, mi pa pikamo. Takšni smo.« Osa je rekla: »Mi smo različni, ker pikamo. Različnost nas bogati. Skupaj moramo živeti v mi

Nekoč so šli punčka, fantek, kuža in muca na sprehod na hrib Stari grad. Pot je vodila skozi gozd. Tik pod vrhom pa so zagledali veliko živali. Živali so se gnetle skupaj in se jezile. Medved je stal na dveh nogah in godrnjal. Zajček je strigel z ušesi. Sraka je vreščala. Lisica je jezno lajala. Jazbec je grdo gledal. Srna je opletala z repkom. Miške so cvilile. Sova je debelo gledala in ukala. Punčka je vprašala: »Ali je kaj narobe?« Fantek je rekel: »Zelo ste jezne, živali.« Kuža je zalajal, muca pa zamijavkala. »Slišimo, da se ljudje zmerjajo med seboj,« je zagodrnjal medved. Zajček je dodal: »Če se ne marajo, se žalijo.« Sraka je zavreščala: »Drug drugega zmerjajo z živalmi: medved nerodni, zajec prestrašen, sraka neumna, zvita lisica, jazbec neumni, siva miška, stara sova …« Lisica je zalajala: »Ali pa: koza trapasta, bik, osel, pujs umazan, vol zagaman.« Sova ja ukala: »Hočemo povedati ljudem, da se z nami ne bodo zmerjali.« Jazbec je rekel: »Hočemo povedati, da je to zelo,