Moč življenjskih zgodb



»Vedno na lovu za dobrimi zgodbami,« pravi Irena Milivojević Kotnik, profesorica slovenščine in knjižničarka na OŠ Frana Albrehta.
V Medgeneracijskem zavodu v Komendi sem kot prostovoljka v eni od skupin izvedla delavnico Moč življenjskih zgodb. Na treh zaporednih srečanjih so nastale zgodbe o mizi kot hišnem oltarju; o tem, da mož pride skozi vrata, otrok pa izpod srca; o mami, ki je hčerki prvič rekla, da jo ima rada, tri dni pred svojo smrtjo; o rojevanju, smrti, spominih, delu, šoli … Vmes sem se udeležila še izobraževanja v okviru Pripovedovalskega festivala pri Ragnhild A. Morch, Katja Puntar in Špela Frlic pa sta nam organizirali poletno pripovedovalsko delavnicos Sahandom Sahebdivanijem in Raphaelom Rodanom. Bilo je nadsuper.
Delavnico Moč življenjskih zgodb smo imele tudi skupaj z vzgojiteljicami, predvsem smo se posvečale vprašanju, kako poiskati dobre zgodbe za vzgojno delo. 
Evo, v okviru Kamfesta imam spet delavnico. Poglej:http://www.kamfest.org/kamfest-2018/slo/program/breda-podbreznik-vukmir-delavnica-moc-zivljenjskih-zgodb

Življenjske zgodbe z različnih koncev sveta
Ravno zato naj tokrat priporočim nekaj izjemnih življenjskih zgodb, ni nujno, da so resnične, nekatere so literarna fikcija, a bi lahko bile resnične.
Elif Shafak, Čast (Sanje, 2016): zgodba ženske, ki je bila vedno manjvredna – kot ženska, kot pripadnica Kurdov, kot priseljenka, kot zapuščena ženska. Roman Čast večplastno slika ne samo življenjsko zgodbe Kurdinje v Angliji, pač pa tudi vprašanje integracije.
Amos Oz,  Zgodba o ljubezni in temnini (MK, 2012) ali zadnji roman Juda (MK, 2017): roman je zgodba njegove družine, ki je še pred drugo svetovno vojno pribežala v Izrael, kjer pa je se življenje zapletlo bolj, kot bi bilo prav. Ampak ob veliko temninah je vedno nekaj svetlobe in ljubezni, pa čeprav je to učiteljica, babica, družina v kibucu … Ravnokar smo naročili roman Juda, ljubezensko-zgodovinski roman, predvsem o zbliževanju med ljudmi.
Karl Ove Knausgård, Moj boj (MK, 2015, 2017): v slovenščino sta prevedena prva dva romana od skoraj 3600 strani dolgega literarnega projekta, v katerem zdaj evropsko priznan pisatelj do podrobnosti popisuje svoje življenje in refleksije ob branju, odnosih, o Švedih, Norvežanih, sodobnem mestnem življenju, politični korektnosti, prijateljih … V prvem romanu je v ospredju smrt alkoholičnega očeta po njegovem večletnem razkrajanju, v drugem je v ospredju rojstvo njegove hčere.
Življenjske zgodbe med nami
Darinka Kladnik, (Ne)znani Slovenci (Cankarjeva založba, 2017): delo razkriva številne zanimive osebnosti in njihove podvige ali dosežke. Ste vedeli za rudosledca Freda Bahovca (1889–1889), ki se je zaljubil v Aljasko, kjer se je poročil in tam tudi umrl; antropologinjo Branislavo Sušnik (1920–1996), znano raziskovalka indijanskih plemen in znanstvenico, ki je živela v Paragvaju; da je matematik Josip Plemelj (1873–1967 za zabavo množil petmestna števila in razreševal matematične probleme? Ob branju te bolj enciklopedične kot izpovedne knjige se lahko sprašujemo, ali znamo dovolj podpreti in ceniti ustvarjalne ljudi.
Silvo Karo, Alpinist (Osp, 2018): Karo (1960) pripoveduje o svojem življenju, od skrom­ne mladosti na kmetih do prvih srečanj s hribi in gorami, od poti v Julijce do Patagonije, od Himalaje do yosemitskih navpičnih zidov. In vmes še o prijateljstvu trojice iz zlate dobe slovenskega alpinizma: Silva Kara, Frančka Kneza in Janeza Jegliča – Johana.
Mazzini Miha, Otroštvo (avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah) (Goga, 2015): grenka slika otroštva, ki jo je zasenčila materina odsotnost in versko blazna babica, ki mu namesto dobrih zgodb pripoveduje o peklu in smrti, ga zapira v omaro in ustrahuje. Tudi s slabimi spomini je tako kot z lepimi, ne da se jih znebiti. Ali kot je rekel dečkov stric Vinko: »Poba, pomni: spomini so kot davkarija, nikoli se jih ne znebiš.«
Moje in tvoje življenjske zgodbe
Zgoraj sem vam posredovala povezave do dobrega branja, linke do dobre volje in optimizma pa moramo iskati vsak zase. Tudi z dobrimi zgodbami. Na delavnici jih lahko poiščemo skupaj. Navsezadnje potem lahko uvidimo, kako so naše zgodbe pomembne, z njimi vred pa tudi mi. A ni res, no?
letošnji kamfestovski logo, avtorica Katarina Goltez

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Same zverine so se zbrale