bibliomanija s pravo mero

V rumeni hiši ob gozdu in ob vznožju hriba Stari grad živi pogumen Fantek. Zato gre velikokrat kar sam v gozd, brez očka in mamice. Pogosto sreča živali. Vse živali ima zelo rad. Z njimi se tudi rad pogovarja. Tokrat je ob luži srečal žabo. Videti je bila zelena, srečna in napihnjena. Na glas je regljala: »Fantek, ustavi se in me dobro poglej. Sem najbolj imenitna žaba daleč naokoli.« Fantek je odgovoril: »To je res, saj druge žabe daleč naokoli ni.«   Žaba je regljala in regljala in regljala: »Ja, zdaj se mi smeješ pa ne vem, kaj še vse. Le počakaj, da postanem predsednica.« Fantek ji je rekel: »Samo potem boš morala imeti tudi ministre!« Žaba je pogledala okrog sebe, kje je kakšen minister. Mimo je počasi, a premišljeno lezel polž. »Tale bo minister za šport in šolo, ni ravno hiter, je pa premišljen,« je rekla žaba. Še enkrat se je napihnila in se ozrla okrog sebe, takrat pa je mimo prilezel močerad: »Tale je pravi za policijo, ker je videti malo nevaren.« V tistem trenutku

Add caption Nekega lepega dne so šli Punčka, Fantek, kuža in muca, tako kot ponavadi, na Stari grad.   Pot vodi skozi gozd. Tokrat so se ustavili ob klopi, kjer se pot razcepi na dvoje, na Stari grad in na Špico, ki je višji hrib kot Stari grad. Tokrat so bile ob klopi zbrane živali: veverica, sova na najnižji veji bukve, srnjak, zajec in lisica. Na glas so se prepirale. Sova je jezno ukala: »V tem gozdu ni nobenega reda. Podnevi, ko spim, veverice skačejo po deblu, v katerem je moja duplina. Ne morem spati!« Veverica je še bolj jezno rekla: »Res ni reda. Ponoči sove ukajo, veverice pa ne moremo spati.« Tudi zajec je bil zelo jezen: »To ni še nič. Srne spijo na travi, ki je najslajša jed za zajce!« Srnjak je bil besen: »Zajčki pa kakajo po našem ležišču. Ko se hočem uleči na travo, je tam polno njegovih smrdljivih bobkov. Nekdo mora to prepovedati.« Lisica se je pogladila po košatem repu in rekla: »Jaz lahko to prepovem, če bom glavna med živalmi. Sem zvita lisička, vse lah