Žaba je zaregljala: »Sem zelo pomembna žaba. Pred menoj je veličastna prihodnost."




V rumeni hiši ob gozdu in ob vznožju hriba Stari grad živi pogumen Fantek. Zato gre velikokrat kar sam v gozd, brez očka in mamice. Pogosto sreča živali. Vse živali ima zelo rad. Z njimi se tudi rad pogovarja.
Tokrat je ob luži srečal žabo. Videti je bila zelena, srečna in napihnjena. Na glas je regljala: »Fantek, ustavi se in me dobro poglej. Sem najbolj imenitna žaba daleč naokoli.« Fantek je odgovoril: »To je res, saj druge žabe daleč naokoli ni.«  Žaba je regljala in regljala in regljala: »Ja, zdaj se mi smeješ pa ne vem, kaj še vse. Le počakaj, da postanem predsednica.« Fantek ji je rekel: »Samo potem boš morala imeti tudi ministre!« Žaba je pogledala okrog sebe, kje je kakšen minister. Mimo je počasi, a premišljeno lezel polž. »Tale bo minister za šport in šolo, ni ravno hiter, je pa premišljen,« je rekla žaba. Še enkrat se je napihnila in se ozrla okrog sebe, takrat pa je mimo prilezel močerad: »Tale je pravi za policijo, ker je videti malo nevaren.« V tistem trenutku je mimo prikorakala četa rdečih mravelj, nekatere so bile malo jezne, se ne ve točno zakaj, ampak jezne so pa bile. Te so dvignile zadke in pokazale svoja žela. To je bilo videti resno. »No, to je pa moja vojska,« je rekla žaba, »pripravljena sem, da bom predsednica. To bo imenitno. Bom odločna in ne bom popuščala.«
Žaba pa je še bolj na glas zaregljala: »Sem zelo pomembna žaba. Imam dober občutek, da je pred menoj veličastna prihodnost. Postala bom predsednica vlade, saj dobro regljam. Ko bom predsednica, bo vse drugače. Čas je za nove obraze. Vse bom delala drugače, seveda bolje, saj drugače ne znam.«
Fantek je rekel: »Gospa bodoča predsednica, imenitna si videti, ampak žabe in ljudje so imenitni šele takrat, kadar kaj imenitnega naredijo.« Žaba mu je odgovorila: »Če bom predsednica, bo cel starograjski gozd govoril o meni in me občudoval. Vsi mi bodo hvaležni, od vrabcev do lisic, od mravljic do jazbecev. In nikogar se ne bojim. Kdor mi bo stopil na pot, ga bom grdo gledala in ozmerjala. Jaz sem najbolj imenitna, najbolj pogumna in najbolj odločna!«
V tistem trenutku pa je nad žabo poletela sova. Sova včasih za malico rada poje kakšno žabo, čeprav lovi samo ponoči. Tale bodoča predsednica je tako regljala, da jo je zbudila. Ko je žaba videla sovo, se je ustrašila in skočila na dno luže ter nehala regljati. Ni hotela biti malica nobeni sovi.
Fantek pa je rekel: »Gospa bodoča predsednica, saj ste najbolj pogumni, odločni, imenitni, ne bojte se sove!« Ampak žaba ni odgovorila, prestrašeno je čepela na dnu luže. Včasih se zgodi, da žabe precenijo svoj pogum in imenitnost. Nič hudega, tudi ljudem se to dogaja.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vrabček, ki bi bil rad kot sraka

Veronika vs. Marjeta z vidika amaterskega in priložnostnega grboslovja

Javna beseda