Od kod prihajamo? Kdo smo? Kdo so naši bližnji?
Nič koliko bibliopedagoških ur in predstavitev in predavanj v Matični knjižnici Kamnik smo povezali z lokalno zgodovino Kamnika in okolice. V naši knjižnici se nam zdi pomembno, da prispevamo h krepitvi indentitete našega okolja. Kdo smo Kamničani? Kaj je za nas značilno? Po eni strani se lahko pohvalimo z gorniško tradicijo, z našimi planinci in alpinisti, po drugi strani so zlasti znani purgarji s svojim prispevkom k stari kamniški meščanski tradiciji. Za Palovčane so bile značilne češnje, za Tunjičane sadjarstvo, Motničani in okoličani so bili povezani s furmani, furajtarji in nekoč menda celo z rokovnjači, če ne drugače, so jim bili ti v nadlego.
Povojna industrializacija je že zdavnaj izzvenela in nekoč cvetoče industrijsko mesto s Stolom, Utokom, Svilanitom, Barutano, Titanom, kjer je bilo zaposlenih na tisoče ljudi, zdaj že dolgo časa stopica na mestu. Politika in odločevalci se ne povežejo s sinergijo, da bi zasnovali strategijo razvoja in se opredelili za prednostne naloge. Seveda sama navijam za kulturni turizem, znanje, novo tehnologijo, za mlade, za festivale. Za resnico, za srčni pogum povedati, kaj se nam zdi prav, in za modrost voditeljev, da znajo sprejemati in premisliti o različnih glediščih. Tuj mi je tehnokratski pogleda na moje mesto. Res je, da ga gledam zviška. Ampak samo zato, ker je naša hiša na hribu nad mestom. Najlepši so poletni večeri, ko z našega dvorišča opazujem migotanje lučk od Mengša do Stranj. Na našem obzorju se vidi sedem cerkva. Pravljično število. Za migotanjem lučk je na tisoče vsakdanjih življenj. Katero bo pustilo sledi? Sleherno. Je pa seveda tudi res, da jih je več, ki menijo, da je Tanja Žagar kulturni presežek in da lahko poje v Kotlovnici. To je tako, kot da bi Nieti peli na neveljski gasilski veselici. Ali pa Ilegalci iz Distorzije s tisto svojo Plun nazaj! No, mogoče je zato čas tisti razsodnik, ki nam namesto nas pomaga ločiti zrno od plev in se zato radi oziramo h kulturni dediščini.
Četudi name naredijo jutri atentat, ali pa me povozi kamion (glede na moje gene, trmo in voljo do življenja avto ne zadošča), ali če me spešta kakšna skala, ki se utegne odkrušiti s starograjske strmine, sem s svojimi sodelavkami prispevala nekaj k spominu na kamniško kulturno dediščino. Z velikim občutkom, z veliko veselja in - bohpomagi, sem sentimentalna - celo z ljubeznijo. Vem, da pri nekaterih to nič ne šteje. Nič zato. Čas je neusmiljen sodnik in v pozabo odrine, kar ni vredno spomina.
Iz kamniške likovne zakladnice: posebej drage so mi secesijske ilustracije. Spodaj ilustracija Ivana Vavpetiča (Anton Medved: Poezije. Ljubljana, Katoliška Bukvarna, 1909)
Konec leta 2011 smo izdali koledarček s kamniškimi ilustratorji, ki je pošel v enem tednu! Z velikim veseljem spremljam objave Dušana Sterleta na facebooku. Njegove risbe so delo spretne umetnikove roke in so presežek!
Izdali smo prvo antologijo kamniških pravljic Veronika z Malega gradu. Tudi v elektronski obliki, ki smo jo velikokrat predstavljali širom po Sloveniji na različnih strokovnih srečanjih in posvetovanjih.
Glej, kako je luštno:
http://www.kamniskaveronika.net/
Dodali smo tudi stran s kamniškimi zbiralci in pripovedovalci. Odlična sta posnetka Jožeta Semprimožnika in Franceta Hvaleta: http://www.kamniskaveronika.net/prispevek.asp?idPP=30
Letos s Kulturnim društvom Motnik pripravljamo Križnikov pravljični festival. Tega se veselimo, vsi skupaj, to bo lepo in drugače!
Natresla sem nekaj domoznanskih cukrčkov. Domoznanstvo imam posebej rada. Če že včasih premišljujem, da bi mogla iti v drugo knjižnico, bi se od tega posebej težko poslovila, ker poznam kraj, ljudi in posebnosti zelo, zelo dobro!
Tudi zato, ker sva z Ireno prekrižarili našo občino po dolgem in počez z diktafonom v roki, da sva naredili knjigo Čuden prečudež. Ob Ireni sem se spomnila, kaj je sinergija. Obema se je v skrivne dušne kotičke prikradla misel na novo knjigo, delamo po metodi spodnje, ki je na sliki, a z novo vsebino. Če nama uspe, bo to spet nekaj lepega. Za naju in za okolico.
Povojna industrializacija je že zdavnaj izzvenela in nekoč cvetoče industrijsko mesto s Stolom, Utokom, Svilanitom, Barutano, Titanom, kjer je bilo zaposlenih na tisoče ljudi, zdaj že dolgo časa stopica na mestu. Politika in odločevalci se ne povežejo s sinergijo, da bi zasnovali strategijo razvoja in se opredelili za prednostne naloge. Seveda sama navijam za kulturni turizem, znanje, novo tehnologijo, za mlade, za festivale. Za resnico, za srčni pogum povedati, kaj se nam zdi prav, in za modrost voditeljev, da znajo sprejemati in premisliti o različnih glediščih. Tuj mi je tehnokratski pogleda na moje mesto. Res je, da ga gledam zviška. Ampak samo zato, ker je naša hiša na hribu nad mestom. Najlepši so poletni večeri, ko z našega dvorišča opazujem migotanje lučk od Mengša do Stranj. Na našem obzorju se vidi sedem cerkva. Pravljično število. Za migotanjem lučk je na tisoče vsakdanjih življenj. Katero bo pustilo sledi? Sleherno. Je pa seveda tudi res, da jih je več, ki menijo, da je Tanja Žagar kulturni presežek in da lahko poje v Kotlovnici. To je tako, kot da bi Nieti peli na neveljski gasilski veselici. Ali pa Ilegalci iz Distorzije s tisto svojo Plun nazaj! No, mogoče je zato čas tisti razsodnik, ki nam namesto nas pomaga ločiti zrno od plev in se zato radi oziramo h kulturni dediščini.
Četudi name naredijo jutri atentat, ali pa me povozi kamion (glede na moje gene, trmo in voljo do življenja avto ne zadošča), ali če me spešta kakšna skala, ki se utegne odkrušiti s starograjske strmine, sem s svojimi sodelavkami prispevala nekaj k spominu na kamniško kulturno dediščino. Z velikim občutkom, z veliko veselja in - bohpomagi, sem sentimentalna - celo z ljubeznijo. Vem, da pri nekaterih to nič ne šteje. Nič zato. Čas je neusmiljen sodnik in v pozabo odrine, kar ni vredno spomina.
Iz kamniške likovne zakladnice: posebej drage so mi secesijske ilustracije. Spodaj ilustracija Ivana Vavpetiča (Anton Medved: Poezije. Ljubljana, Katoliška Bukvarna, 1909)
Konec leta 2011 smo izdali koledarček s kamniškimi ilustratorji, ki je pošel v enem tednu! Z velikim veseljem spremljam objave Dušana Sterleta na facebooku. Njegove risbe so delo spretne umetnikove roke in so presežek!
Izdali smo prvo antologijo kamniških pravljic Veronika z Malega gradu. Tudi v elektronski obliki, ki smo jo velikokrat predstavljali širom po Sloveniji na različnih strokovnih srečanjih in posvetovanjih.
Glej, kako je luštno:
http://www.kamniskaveronika.net/
Dodali smo tudi stran s kamniškimi zbiralci in pripovedovalci. Odlična sta posnetka Jožeta Semprimožnika in Franceta Hvaleta: http://www.kamniskaveronika.net/prispevek.asp?idPP=30
Letos s Kulturnim društvom Motnik pripravljamo Križnikov pravljični festival. Tega se veselimo, vsi skupaj, to bo lepo in drugače!
Natresla sem nekaj domoznanskih cukrčkov. Domoznanstvo imam posebej rada. Če že včasih premišljujem, da bi mogla iti v drugo knjižnico, bi se od tega posebej težko poslovila, ker poznam kraj, ljudi in posebnosti zelo, zelo dobro!
Tudi zato, ker sva z Ireno prekrižarili našo občino po dolgem in počez z diktafonom v roki, da sva naredili knjigo Čuden prečudež. Ob Ireni sem se spomnila, kaj je sinergija. Obema se je v skrivne dušne kotičke prikradla misel na novo knjigo, delamo po metodi spodnje, ki je na sliki, a z novo vsebino. Če nama uspe, bo to spet nekaj lepega. Za naju in za okolico.
Komentarji