Nekaj dobrih knjig

Nekaj dobrih knjig

Kathryn Stockett: SLUŽKINJE

Mladinska knjiga, 2011

To je zgodba, ki bralca potegne vase in ga ne spusti, dokler ne prebere zadnje strani. Zgodba je lepa, ganljiva, čustvena in pozitivna, saj glavne junakinje naredijo vsaka zase pomembne korake, s katerimi izboljšajo svoje življenje in dregnejo tudi v vest skupnosti, v kateri živijo. Roman se dogaja v Mississippiju leta 1962. Na videz ne bi več smelo biti rasizma, a resničnost je takšna, da črnske služkinje delajo v belih družinah, skrbijo za kuho, pospravljanje, pranje, otroke in prenašajo muhaste gospodarice s hudobnimi kapricami. Ena od teh je tudi ločeno stranišče. Glavna junakinja je Aibileen, ki vzgaja že sedemnajstega belega otroka. Ti otroci imajo na začetku svoje dojilje rajši kot matere. Druga junakinja je dvajsetletna Skeeter, Muha, ki je pravkar diplomirala na univerzi in se vrnila na domačo plantažo. Ob vrnitvi v hiši ni bilo več njene dojilje, ki jo je imela rada in h kateri se je rajši zatekala kot k materi. Ta molči o tem, kje je dolgoletna služkinja in Muhina dojilja. Prav zaradi ljubezni do svoje črne dojilje in tudi zaradi izobrazbe Muha nima predsodkov do črnih služkinj. Materini načrti za Muho se vrtijo predvsem okoli njene poroke, ki je bil takrat poglavitni cilj južnjaških žensk, nikakor pa ne služba ali pisanje, kot si želi Muha. Muha ima ambiciozne načrte.  Urednica znanega časopisa ji svetuje, naj piše o vsakdanjih zgodbah z nevsakdanjimi vsebinami. Tako začne na skrivaj nastajati knjiga s resničnimi zgodbami služkinj, ki opisujejo svoja življenja v majhni lokalni skupnosti. Glavna življenja junakinj se spremenijo, knjiga uspe, ošabne belke so ponižane. Lep zaključek.

Ta roman sovpada z mojim zanimanjem za ženske zgodbe. V roke so mi prišli ameriški (okej, res je) priročniki o tem, da je vsaka življenjska zgodba vredna spomina in zapisa. Zgodbe delujejo zdravilno. Tudi ta roman nam odkriva to dimenzijo – treba spregovoriti, ne molčati. A tudi pri nas, v na videz svobodni deželi, je molk zlato, samocenzura je skrit, a dobro delujoč mehanizem.

Breda Podbrežnik

Bralne ure november 2011

Markus Zusak, Kradljivka knjig

Sanje, 2010

Avtor je dobil navdih za ta nenavaden roman iz materinih spominov na nacistično Nemčijo, bombardiranja, na pohode Judov skozi njihovo mesto. Avtor je Avstralec, kjer bila knjiga zelo dobro sprejeta in tudi nagrajevana.

Zgodbo pripoveduje smrt, ki sledi deklici Liesel Meminger. Zgodba se začne na žalostnem potovanju na vlaku, kjer umre njen bratec, njena mati, komunistka, pa mora deklico oddati rejniški družini, saj jo odženejo v taborišče. Liesel ukrade na pogrebu njenega bratca prvo knjigo in sicer je to priročnik za grobarje. Sledimo žalostnim trenutkom, ko mala deklica komaj preboleva novo okolje in izgubo družine, a njena sreča je ta, da pride v rejo k dobro družini. Liesel se počasi uči brati, pri tem ji pomaga njen krušni oče, ki je preprost pleskar. Družina živi v revščini, ker se krušni oče ne priključi nacistični stranki in ne dobi dela. Vojna postaja čedalje hujša, z njo pomanjkanje in nevarnosti. Liesel se druži z drugimi otroki in krade – knjige iz knjižnice mestnega župana. Knjige postanejo njena strast Vojna udari v družino tako, da mobilizirajo tudi starejše moške iz njihove ulice. Pošljejo jih čistiti zbombardirana mesta. Tu ima smrt veliko dela. Njena krušna družina, ki ji v težkih časih nudi preživetje, izgubi življenje v bombardiranju. Ona edina preživi, ker je bila v kleti, kjer je brala. Knjiga se ne prebere na dušek. Zgodba s prvoosebno pripovedovalko Smrtjo in težkimi trenutki ter izjemno usodo osirotelega otroka ni lahko branje.

Spet me je branje zaneslo k ženski zgodbi, ki jo zaznamujejo strašen čas, teptanje človekovih pravic in zatiranje, a hkrati neuklonljiv duh in volja do preživetja. Tudi s pomočjo knjig. Spet in spet se mi utrjuje vera v zdravilnost zgodb in branja. Kaj to pomeni za današnji čas?

Mirjana Bobić Mojsilović, Dnevnik srbske gospodinje

Sanje, 2009

Pod zanimivimi naslovi poglavij, ki zvenijo kot delčki oglasa za iskanje partnerja v rubrikah Ona on, se pred nami razkriva zgodba mlade srbske falirane študentke, ki postane zagrizena nacionalistka, se spoji s srbskimi krivicami in obožuje Miloševića, spregleduje revščino, napetosti, nevarnost vojne in sumljive posle svojega brata. A na koncu sledi grenka streznitev. Na začetku se vsi spomnimo (no, tisti, ki smo to doživeli), kako smo resnično verjeli, da živimo v najboljši od najboljših dežel, kako so nas v šoli vzneseno učili o tem, da smo pravična država, na čelu gibanja neuvrščenih, spomnimo sprejema v pionirje, nove obleke za te priložnosti, zgodb o partizanskem trpljenju, recitiranja na proslavah in obiskov partizanov, ki so nam pripovedovali žalostne zgodbe z vero, da žrtve niso bile zaman. Potem sledi zgodba odraščajoče junakinje. Žal se tu moja ocena razhaja s tisto, ki je beremo na spletni strani založbe Sanje. Pisanje je res inteligentno, odlično prikazuje stanje srbskega duha in njihovo zazrtost v zgodovino, nekakšen strasten fanatizem, samouničevalen občutek lastne večvrednosti, ki jo utemeljujejo z zgodovinskimi krivicami. A po moje tukaj ne gre za sociološki prikaz srbske družbe in niti ne za iskanje vrednot. Kar me je ves čas fasciniralo, je bilo to, da je glavna junakinja svoje osebne strasti, hrepenenja in predvsem življenjski neuspeh kot falirana študentka, ločena, brez partnerja in redne službe, brez stabilnih prihodkov povezovala  z občutenjem srbstva in nacionalizma. V tem in ne v sociološki analizi vidim glavno sporočilo knjige. Mogoče je to bolj antropološko vprašanje, namreč vprašanje iracionalnega nacionalizma kot nadomestka družbenega uspeha. Zelo pronicljivo junakinja prikaže slepoto za izgube in trpljenje ljudi, ki niso Srbi. Obžaluje razpad Jugoslavije, spominja se svetlih strani navideznega sožitja, a se ne sprašuje, zakaj je do razpada prišlo in kako bi se ga dalo preprečiti, razen s silo. Morija, kot se je dogajala v Bosni, ne sproži v glavni junakinji niti malo sočutja.

Konec je pravzaprav trpek. Vmes nas inteligentna zgodba tudi nasmeje, a pod trpkim smehom je grenko spoznanje, da je vse razpadlo: družine, vrednote, zdravje, standard …

Spet ženska zgodba. Naključje mi potiska v roke knjige, ki jih pripovedujejo ženske.

Ženske zgodbe

Mogoče prav zato se mi pojavlja vprašanje o Slovenkah. Smo res le blede sence cankarjanskih mater ali premoremo moč, ki jo znamo uveljaviti. Ne mislim s tem na kakšne feministične teorije o zatiranih ženskah, pač pa o naši zmožnosti živeti življenje tako, da se samouresničimo. Je pa res, da bom letos doživela zelo okroglo obletnico, ob kateri se zaziram nazaj v svoje življenje. Že skoraj dvajset let sem direktorica knjižnice, delu sem se predala, tudi na račun svojih otrok. Skoraj nesmiselno se zdi vprašanje, kdo to ceni, čeprav naše delo dokazujemo z merljivimi kazalci, ki jih med seboj primerjamo, kako delo presojajo tisti, ki odločajo o bitju in žitju javnih zavodov. Sploh pa zdaj, ko je pred vrati stavka javnega sektorja in ljudje iz gospodarstva upravičeno sprašujejo, kako je možno, da se javni sektor širi in da v njem vedrijo tudi ljudje, ki bi v gospodarstvu kmalu dobili delovne knjižnice v roke. Vendar pa brez knjig, naših zgodb, osveščenosti, znanja, razvoja, kulture, jezika in intelektualne moči ni poti naprej. To nam je povedala kradljivka knjig, to so nam povedale črne služkinje in srbska gospodinja. Vse so reflektirale življenje in bralce obogatile z izkušnjami, ki jih ne moremo sami pridobiti, vse nam odkrivajo vrednote, brez katerih bi bilo človeštvo razkrojeno. Kar mi je v zadovoljstvo, je to, da sem svojo življenjsko energijo vložila v delo, ki je globoko smiselno. V knjižničarsko delo. Opravljala sem ga dobro. Tega mi ne more nihče vzeti.