Proletarci vseh dežel, dobro se imejte!

Na portalu MMC rtv.slo sem ugledala sliko tovariša Semoliča z dvignjeno pestjo. Meni, da je potreben dogovor: »… kako priti do novih delovnih mestih, kako dati perspektivo mladim ter znižati brezposelnost in da je to pravi problem, ne pa domnevno preobilje socialnih pravic.«  

Med tlačanstvom in socializmom

Moja osebna zgodovina se je začela v pravem proletarskem okolju, kar pomeni, da sem vzgojena za trdo delo, poštenje, upogibanje hrbta in za biti tiho. Mojim staršem je vzgoja uspela le polovično, moji vrednoti sta trdo delo in poštenje, le biti tiho in upogibati hrbta mi ne uspe. Tudi zato, ker sem od blizu doživljala in opazovala proletarsko okolje, kjer naj bi imeli delavci pravice, delo pa čast in oblast. Živeli naj bi v socializmu in pravičnosti. Vsega se ne da zanikati, namreč ne dobrega in ne slabega. Lahko pa zanikam, da je med običajne ljudi prodrla prava ideja socializma, komunizma ali marksizma. Vsi so se z veseljem prilagodili povprečnosti, nedelavnosti, neodgovornosti za lastne usode, vsi smo doživljali trenutke veselja in ponosa na prireditvah, ki jih je za delavce in njihove družine pripravljala tovarna in z veseljem smo uporabljali tovarniške počitniške kapacitete. Treba je priznati, da je bilo veliko tovarniškega povezovanja, skrbi za bolne in upokojene, tudi delavec je tako dobil občutek, da nekaj velja, pa čeprav le gara za strojem. Vendar pa je v ljudeh še danes prisotna tlačanska miselnost, ki kalkulira le za preživetje, nikakor pa ne vključuje želje po presežnem. Kmečka in delavska hrbtenica je vajena upogibanja pred gospodarji, pa naj ti nosijo talar ali kape z rdečo zvezdo, pravzaprav lahko isto trdimo tudi za intelektualce, kakopak.  Zato zdaj v krizi ni videti izhoda, ker med nami ni dovolj pogumnih, vzdržljivih, samostojnih in ustvarjalnih ljudi s podjetniškimi idejami. Če pa se takšni najdejo, jih zatrejo pobirokrateni in povampirjeni sotlačani z mnogimi ovirami, ki so ustvarjalne duhove že odgnale stran.

Dobro poznam proletarsko okolje in miselnost, ki navdihuje Semoliča, da dviguje pesti proti nebu z vročo obljubo upora.

Med šihtom in šparanjem

V naši ulici so kraljevale utrujene matere, ki so osem ur trdo delale na šihtu in to tudi moška dela za strojem, potem pa so popoldne obdelovale vrtičke, gospodinjile, vlagale, nabirale borovnice (ki jih otroci nismo smeli pojesti svežih, ker jih je bilo škoda – smo vse vložili ali pa zmrznili za potem, treba je šparati), krpale perilo, same šivale in pletle in se skušale znajti na vse mogoče načine, da bi prihranile kakšen gospodinjski dinar za družino. Moja mama je šest tednov po mojem rojstvu šla nazaj v službo. Očetje so ponavadi popoldne še kaj fušali, saj so bili v našem naselju skoraj vsi mizarji. Ampak fušati so začeli šele potem, ko smo z muko zgradili in se vselili v napol dograjene hiše. Hočem reči, da je bilo pod videzom socializma in komunizma v resnici bistvo stvari popolnoma drugačno. V resnici je bila in je še ljudem v kosteh tipična slovenska podredljivost, tlačanstvo, fevdalistična ideologija prilagajanja, preživetja, uboganja, povprečnosti. Vedno je bilo nezaželeno na glas povedati svoje drugačno stališče: gospodu graščaku, župniku ali partijskemu komisarju v vaški zadrugi. Tlačanska miselnost se kaže v averziji do izobraževanja, kulture in knjige, do trdnega in študioznega dela o problemih, ki nas obkrožajo. Zato bomo zlahka, mi, navadni proletarci, verjeli, da je moč do novih delovnih mest priti le z dogovorom.

Med Semoličevo idejo o dogovornem ustvarjanju novih delovnih mest in birokratsko stvarnostjo

Naš fevdalistično pogojen in s komunizmom prepariran pedigre je v naše možganske celice vnesel še prikrito fovšarijo do tistih, ki bi radi več, bolje, ki štrlijo nad povprečjem, ki bi radi začeli kaj po svoje. Če bi ljudje več vedeli, če bi se potrudili za razumevanje osnovnih družbenih mehanizmov, ne bi nasedali Semoličevemu govorjenju o možnosti dogovarjanja za ustvarjanje novih delovnih mest. Moj cenjeni soprog in njegovi sodelavci se že slabo leto trudijo z ustanavljanjem zavoda za dnevno varstvo starejših ljudi, nudili bi jim tudi druge pomoči, pa je birokracija tako toga in tako brani javno mrežo, da se še niso prebili skozi postopke. In videti je, da se ne bojo in da bo ideja padla v vodo.

Toliko o razumevanju, kako se delajo nova delovna mesta. Ne dela jih država, delajo jih podjetni posamezniki, ki so pridni in študiozni. Država naj samo umakne birokracijo in spodbuja posameznike, ne pa da fovšljivi birokrati otežujejo zasebne pobude.

Berimo, se učimo, odprimo oči, preučimo probleme, sodelujmo, dvignimo se!

Toliko o dometu razumevanja med Slovenci, saj se redkim da poglobiti v problem, kaj prebrati, ga doumeti in se o njem podučiti. Toliko o averziji do knjige, učenja, znanja, vseživljenjskega učenja. Evo, spregovorila sem – kot dete iz proletarskega okolja, kot vnukinja gruntarske hčere, kot predana knjižničarka, kot žena soprogu, ki mora zaradi gospodarske krize popolnoma preusmeriti svoje življenje, kot mama trem študentom filofaksa, dva sta tik pred koncem in se že sprašujemo, kako in kje bodo lahko delali.  

Novih delovnih mest ne bo brez izobraženih ali ustvarjalnih in pogumnih posameznikov, ki si bodo upali štrleti ven iz tlačansko-socialistične sive povprečnosti. Država in posameznik naj sodelujeta, birokrati pa naj nehajo kraljevati. Država je servis za državljane, pri nas pa je še vedno obratno. K temu pomagajo tudi sindikati takšni, kakršni so, in govorniki, ki grmijo o pravicah, sami pa prejemajo na mesec toliko, kolikor je moja zgarana mama prejela na leto.

 (slika vzeta s spletne strani  mavrica.net)