bibliomanija s pravo mero

Nekega dne je šla Mila sama v gozd. S seboj je vzela napolitanke. Ko se je bližala vrhu Starega gradu, je sedla na jaso in začela jesti napolitanke. Všeč ji je bilo, da sedi sama sredi gozda, posluša, kako šumijo listi v drevesnih krošnjah in kako pojejo ptički. Nenadoma se je k njej prikradla lisica. Mila se lisic ne boji, še posebej ne tistih, ki so doma v gozdu pod Starim gradom, ker je tudi sama tam doma. Lisica jo je pozdravila: »Dober dan, Mila!« Mila je odzdravila in jo vprašala: »Kam greš?« Lisica je takrat zagledala Miline napolitanke, pocedile so se ji sline. »Nikamor, malo se sprehajam,« je rekla lisica. »Sedi zraven mene in se pogovarjaj z menoj,« je rekla Mila. Lisici so se še bolj pocedile sline. Pravzaprav so se ji zelo pocedile sline. Rekla je Mili: »Prav rada. Ravnokar sem razmišljala, kako bi bilo lepo na svetu, če bi si ljudje med seboj pomagali in drug z drugim delili svoje dobrote. Saj veš, nekaj dam jaz tebi, nekaj pa ti meni.« Mili so bile te besede v

Resno zanemarjam moj resni blog. Nekako sem razdvojena med svojim lokalpatriotizmom in željo po tem, da bi to presegla … da ne bi bila tako nazadnjaška. Ampak sem, kar sem. Ukvarjam se s strateškim planiranjem knjižnic in s tem je povezano tudi razumevanje lokalnega okolja. Kaj so potrebe lokalnega okolja? Kaj priložnosti, izzivi, problemi? Ena od priložnosti je industrijska dediščina. Vendar se je potrebno zmeniti, kam, kako, kdaj, kdo, za koliko, zakaj. Še prej pa morajo pravi ljudje ta vprašanja sprožiti na pravem mestu. Proaktivnost in industrijska dediščina na vasi Kamnik Eden od problemov je birokratski pristop k urejanju skupnih zadev. Birokrati pišejo akte in odloke, s katerimi naj bi opredeljevali vsebino in upravljanje določenih skupnostnih dobrih. Vendar je lokalna skupnost tista, ki naj opredeli cilje! Ali pa trende, zahteve, pričakovanja itd. Zdaj imamo priložnost sprožiti dogajanja, ki bi podprla varovanje industrijske dediščine. Nekaj posameznikov se tru