Industrijska dediščina



Resno zanemarjam moj resni blog. Nekako sem razdvojena med svojim lokalpatriotizmom in željo po tem, da bi to presegla … da ne bi bila tako nazadnjaška. Ampak sem, kar sem. Ukvarjam se s strateškim planiranjem knjižnic in s tem je povezano tudi razumevanje lokalnega okolja. Kaj so potrebe lokalnega okolja? Kaj priložnosti, izzivi, problemi? Ena od priložnosti je industrijska dediščina. Vendar se je potrebno zmeniti, kam, kako, kdaj, kdo, za koliko, zakaj. Še prej pa morajo pravi ljudje ta vprašanja sprožiti na pravem mestu.

Proaktivnost in industrijska dediščina na vasi Kamnik

Eden od problemov je birokratski pristop k urejanju skupnih zadev. Birokrati pišejo akte in odloke, s katerimi naj bi opredeljevali vsebino in upravljanje določenih skupnostnih dobrih. Vendar je lokalna skupnost tista, ki naj opredeli cilje! Ali pa trende, zahteve, pričakovanja itd.

Zdaj imamo priložnost sprožiti dogajanja, ki bi podprla varovanje industrijske dediščine. Nekaj posameznikov se trudi skoraj brez sredstev z zbiranjem in ohranjanjem tako strojev kot drugih predmetov, dokumentov in različnega gradiva, z ohranjanjem spomina in tudi z dokumentiranjem teh spominov.  Proaktivnost je po moji skromni presoji v tem, da se najde način, kako to podpreti, kako ta prizadevanja umestiti v nek mestni prostor z vsebino in spremljajočimi aktivnostmi.

Strategija kulture

S strategijo kulture v Kamniku bi se strokovna, politična in širša javnost lahko dogovorili, kaj je pomembno za razvoj kulture, kje so potreba vlaganja in kje zgolj trepljanje po ramenu.  Ne bi bili več odvisni od samovolje občinskih uradnic, ki bi odločale o tem, kaj za Kamnik pomembno. To bi določala strategija. Ta bi lahko primerno mesto določila tudi kulturni dediščini. Ne, ni nujna ustanovitev novega zavoda z novim ustanovitvenim aktom in direktorjem, lahko se najde druga rešitev.

Izbor možnih scenarijev za industrijsko dediščino

Na primer takšna:

1.       Scenarij 1a: župan skliče občinsko upravo in naroči, naj oblikujejo predloge za varovanje lokalne kulturne dediščine v lokalnih institucionalnih okvirih.

2.       Scenarij 1b: župan skliče občinsko upravo in naroči, naj oblikujejo predloge za varovanje lokalne kulturne dediščine izven lokalnih institucionalnih okvirov.

3.       Scenarij 2a: župan in podžupana skličeta kakšen posvet strokovnjakov in zainteresirane strokovne javnosti, kako ohraniti, zbrati in prezentirati industrijsko lokalno dediščino v lokalnih institucionalnih okvirih.

4.       Scenarij 2b: župan in podžupana skličeta kakšen posvet strokovnjakov in zainteresirane strokovne javnosti, kako ohraniti, zbrati in prezentirati industrijsko lokalno dediščino izven lokalnih institucionalnih okvirov.

5.       Scenarij 3 a – ž: eh, pustimo to pri miru, saj Goran, Marko in Dušan nekaj delajo, naj delajo, saj je fajn, potrepljajmo jih po ramenu, saj bo, ko bo, če bo …

6.       Scenarij 4: sprejmemo kulturno strategijo, v kateri bo zapisano, kaj kdo dela tudi s kulturno dediščino. Da ne bo tako: Goran začne, a ker nima denarja, nadaljuje Micka, ki ga ima malo, konča in večno slavo ter čast pobere Francelj, ki ima denar in  podporo občinske uprave. (Upam, da je jasno, da se hecam, da ne bi kdo hipotetičnih primerov zlonamerno povezoval z realnostjo ali politično pripadnostjo.)  Goranovi cilji niso uresničeni, ker Micka dela po svoje, Francelj pa spet po svoje.

Sklepne misli

Dolga desetletja smo bili industrijsko okolje. Če hranimo spomine na spodnje gate naših babic in dedkov, potem dajmo še na življenje in znanje naših mam in očetov. Industrija niso samo stroji, to je bil naš način življenja, to je bilo znanje in preživetje. Če hranimo spomin na kmečke običaje, kar so  v resnici dnevi narodnih noš, potem ohranimo tudi spomin na proletarske čase.

Dejmo podpret fante, ki se trudijo z ohranjanjem industrijske dediščine.



Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vrabček, ki bi bil rad kot sraka

Veronika vs. Marjeta z vidika amaterskega in priložnostnega grboslovja

Javna beseda