Dostojanstvo in pravičnost
Najprej dostojanstvo in pravičnost Zdi se, da v našem okolju ni več nobenega zaupanja ne v sočloveka in ne v družbo in različne družbene podsisteme: sodstvo, zdravstvo, socialno skrbstvo, šolstvo, kulturo ... Obkrožajo nas zgodbe o tem, da brez posebne sreče ali močnih povezav ni mogoče dobiti zaposlitve, ki bi ustrezala posameznikovemu znanju, kompetencam in izobrazbi. Vemo, da je pot k samozaposlitvi ali ustanovitvi zasebnega podjetja zelo težka zaradi zbirokratizirane države s hiperregulacijo in visokimi prispevki. Tudi v javnem sektorju se srečujemo s težavami, o katerih se malo govori, saj so zaposleni za nedoločen čas večinoma varni pred izgubo službe. V javnem sektorju zaradi izvajanja restriktivne varčevalne politike ni napredovanj in stimulacij, kar je razumljivo glede na krizne čase, ampak diskriminatorno in krivično do mladih, saj so starejši zaposleni že dosegli določen nivo napredovanj v plačne razrede in nazive. Tisti, ki delo opravljajo kakovostno in nad