Dostojanstvo in pravičnost





Najprej dostojanstvo in pravičnost

Zdi se, da v našem okolju ni več nobenega zaupanja ne v sočloveka in ne v družbo in različne družbene podsisteme: sodstvo, zdravstvo, socialno skrbstvo, šolstvo, kulturo ... Obkrožajo nas zgodbe o tem, da brez posebne sreče ali močnih povezav ni mogoče dobiti zaposlitve, ki bi ustrezala posameznikovemu znanju, kompetencam in izobrazbi. Vemo, da je pot k samozaposlitvi ali ustanovitvi zasebnega podjetja zelo težka zaradi zbirokratizirane države s hiperregulacijo in visokimi prispevki. Tudi v javnem sektorju se srečujemo s težavami, o katerih se malo govori, saj so zaposleni za nedoločen čas večinoma varni pred izgubo službe. V javnem sektorju zaradi izvajanja restriktivne varčevalne politike ni napredovanj in stimulacij, kar je razumljivo glede na krizne čase, ampak diskriminatorno in krivično do mladih, saj so starejši zaposleni že dosegli določen nivo napredovanj v plačne razrede in nazive. Tisti, ki delo opravljajo kakovostno in nad pričakovanji, nimajo nobene stimulacije. Tudi to je razumljivo, po drugi strani pa to pomeni, da vsi dobijo enako plačilo, ne glede na to, ali delajo dobro ali slabo, še huje - ali sploh delajo. V javnem sektorju vodje v rokah nimajo orodij, da bi to učinkovito preprečili. Vodenj z zgledom pogosto ni dovolj. Uravnilovka je do mladih zelo krivična, saj so pogosto plačani manj za več dela z razvojnim potencialom. O plačilu v zasebnem sektorju težko govorim, ker ga ne poznam dovolj dobro. Vem le za primer noseče žene, ki jo je delodajalec nagovarjal k splavu, češ da rabi delovno silo zdaj in takoj. Krivice srečujemo na vsakem koraku.



Stiske brezposelnih

Druga plat pa je problem, kako sploh priti do dela. Nezaposlenim je plačilo drugotnega pomena, saj so zaradi brezposelnosti zelo prizadeti, Pesti jih revščina ali vsaj pomanjkanje sredstev, kar vpliva na njihovo dostojanstvo in samozavest. Pesti jih izločenost iz socialnega okolja, občutek nepotrebnosti in neustreznosti, ker ne morejo pridobiti služb. Zlasti so prizadeti mladi in izobraženi ter starejši nad 50-im letom. To bo imelo na našo družbo dolgoročne posledice, saj so rane bolj globoke, kot je videti. O ustvarjalnosti v boju za preživetje težko govorimo. Marginalizacija velikega dela aktivnega prebivalstva je velika krivica. Ob tem ne pozabimo na prekerne delavce, ki opravljajo isto delo kot zaposleni, vendar brez pravice do bolniških nadomestil, regresov in dopustov ter ostalih dodatkov, ki pripadajo zaposlenim. Mladi prekerci nimajo možnosti, da bi kljub svoji ustvarjalnosti lahko načrtovali življenje in bili brez strahu za preživetje. Mnogi bi dali vse od sebe, če bi imeli dostojno delo.



Apatičnost

Rana naše družbe je predvsem prepričanje, da je naša družba krivična in ustvarjena za politične elite, ki kršijo zakone in moralo, pa si vseeno med seboj lahko urejajo posle, službe in funkcije. To vpliva na politično in siceršnjo apatijo, češ nič se ne da storiti, itak je prihodnost za mlade le tujina, starejši pa se bodo sami spopadali z družbeno izločenostjo in socialnimi stiskami. Slišijo se glasovi, da Slovenci nismo zreli za demokracijo, zato so vedno znova lahko izvoljeni novi trosilci praznih obljub, nekatera vodilna mesta pa vodijo ljudje brez moralne integritete, za kar javnost prav dobro ve. Občutek imamo, da z našim volilnim glasom ne moremo vplivati na izboljšanje, prav tako ne z družbenim delovanjem ali vključevanjem v različna civilna gibanja. 

Prejšnji dan sem slišala lastnico gozdov, ki je rekla: "Oče drevesa posadi, sin jih neguje, šele tretja generacija ima lahko od tega koristi." To bi moralo biti našo vodilo. Delovati, delovati - z zavestjo, da bodo sadovi obrodili čez dolgo časa. 



Civilna gibanja kot generator socialnega kapitala 

Človeku res ne more nihče dati dostojanstva, lahko mu ga pa marsikdo vzame. Delovanje v korist okolja in osebna izpolnitev sta pomembni, mnogokrat bolj od plačila in funkcije. Bolj smo trdni v sebi, bolj kljubujemo boju za preživetje s trdnostjo, vero, upanjem in ljubeznijo. Tek za srečo je le vaba za naivne potrošnike. Sreča je stranski in redek produkt kakovostnega življenja. To pa ni mogoče, če ne odkrijemo dela, dejavnosti ali poslanstva, ki nas izpolnjuje in v katerem vidimo smisel. Lahko je to gospodinjenje ali pa vodenje države. Smisel, ta je temelj dostojanstva in preživetja, tudi v časih, ko dela ni ali pa ga je preveč in plačilo premajhno. Želim si, da bi zmogli delovati, predvsem v civilnih gibanjih, ki so tudi temeljni socialni kapital družbe. Tako bodo naši vnuki lahko obirali sadove, ki jih bomo posadili. Več civilnih gibanj pomeni več povezovanja, sodelovanja, vpliva na odločanje in oblikovanja socialnega kapitala. Več je v družbi socialnega kapitala, več je možnosti za socialno vključenost. Ta pa je pogoj, da posameznik daje družbi največ, kar zmore in zna. Čakati na to, da bo politika uredila te pogoje, je jalovo. Od politike je treba zahtevati, da pravično ustvarja te pogoje.

Danes, 4.10., je god svetega Frančiška. Na sliki: kip sv. Frančiška ob samostanu sv. Damijana, ki se koplje v zlati umbirjski svetlobi in ki nas nagovarja k iskanju poslanstva. Foto: jest!



Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Industrijska dediščina

Javna beseda

Vrabček, ki bi bil rad kot sraka