Vrabček, ki bi bil rad kot sraka

https://macaulaylibrary.org/photo/25817911

Nekega dne je vrabček srečal srako, ki je sedela na veji stare bukve. Sraka se je začela bahati: »Poglej, kako se moje perje blešči, bolj kot tvoje. Pa tudi dreti se znam tako lepo, ti pa tega ne znaš, ampak kar nekaj ščebetaš. Sem tudi večja kot ti.« Vrabček se ni spomnil nobenega odgovora, saj se mu je zdelo, da ima sraka res lepše perje in da je njeno dretje prav milo v primerjavi z njegovim čivkanjem, pa tudi večja je bila. Vrabček je postal žalosten. Potem je sraka še rekla: »Pa kako dobro kradem, ti tega ne znaš.« Vrabček je bil zdaj ne samo žalosten, ampak tudi nesrečen, ker res ni znal krasti. A sraka je nadaljevala: »Vsi me poznajo in občudujejo. Kdo pa tebe občuduje, mali sivi vrabček?« Vrabček je bil zdaj ne samo žalosten in nesrečen, ampak tudi nevoščljiv. Rad bi bil kot sraka, rad bi se drl kot sraka in kradel kot sraka.

Tako slabo se je počutil zaradi nevoščljivosti, da se je odločil, da gre k sovi na terapijo. Potreboval je pomoč, da bi postal kot sraka, se drl kot sraka in kradel kot sraka, da bi ga potem vsi občudovali, kot občudujejo srako. Ko je prišel k sovi, ji je povedal, kako je žalosten, ker ni tak kot sraka in da si želi, da bi ga vsi občudovali. »Kaj mi svetuješ, sova?« je vrabček vprašal sovo terapevtko. Sova je bila huda: »Vrabček, kako je mogoče, da verjameš sraki. Jaz kot terapevtka se ukvarjam z bolj resnimi stvarmi, kot je vrabčja nevoščljivost.« Vrabček ji je odgovoril: »Ampak jaz sem zdaj tako zelo zastrupljen z nevoščljivostjo, da mi moraš pomagati.« Sova je jezno zaukala: »Razvij kakšne posebne vrabčje veščine in ne pusti se več pretentati bahavi sraki. Krasti pa sploh ni lepo. Le kako si lahko nevoščljiv nekomu, ki pravi, da zna dobro krasti?« Sova se je tako razjezila, da je začela skakati po veji. Nenadoma pa … rrrrsk! Veja se je zlomila, sova pa je padla na tla. Udarila se je v glavo, ampak je vseeno lahko vpila: »Na pomoč, na pomoč!« Vrabec pa je hitro, hitro, hitro odletel v zdravstveni dom po reševalce. Ti so bili hitro, hitro, hitro pri sovi. Obvezali so ji glavo, ji dali zdravilo proti bolečinam in jo potolažili. Potem so šli reševalci nazaj v zdravstveni dom, sova pa se je z vrabčkovo pomočjo postavila na noge, malo je sicer stokala, a ne preveč. Potem je z vrabčkovo pomočjo poletela nazaj v svojo duplino, kjer je imela terapevtski brlog.

Ko je prišla v duplino, je rekla vrabčku, ki jo je še vedno podpiral: »Vrabček, hvala. Pravkar pa si naredil nekaj bolj imenitnega kot sraka, ki krade in se dere. Pomagal si sovi v težavi. Odkril si svojo najlepšo veščino – to je pomoč drugemu. Zaradi tega ne boš slaven, ampak boljši vrabček.«

Ko je sova to izrekla, vrabček nenadoma ni bil več nevoščljiv bahavi sraki. Še več, bil je zadovoljen s seboj. Rekel je sovi: »Res je brez potrebe, da bi se primerjal z drugimi. Slave in občudovanja ne rabim, mi je pa zelo všeč, da sem ti pomagal.« In tako sta bila sova in vrabček tistega dne zelo srečna. Menda sta srečna še danes.