Diktatura sreče
Ko vsakega izmed nas silimo, naj bo srečen (sicer mu grozi socialna smrt), hedonizem spreminjamo v kazensko dolžnost, v izsiljevanje, in si nadevamo jarem tiranske sreče. V takšnih okoliščinah nesreča dobi fantastično razsežnost tistega, kar je zanikano, a kljub temu še naprej obstaja: razsežnost sveta z onega sveta, pošasti, ki je toliko bolj strašna, ker je ne znamo poimenovati. Prepustimo zasvojencem raja njihove dogme in njihove ukaze. Pascal Bruckner, Nenehna vzhičenost: esej o prisilni sreči, str. 79 Tukaj smo srečni! (Castrov slogan na Kubi) (v Bruckner, Nenehna vzhičenost, str. 55) Zavidam pa tistim, ki jih ne pozna osebno: modelom, lepoticam s svetovnega spleta, instagrama, iz družabne kornike ... Zavidam jim njihov izgled, fotogeničnost, zavidam jim, ker (zmotno) mislim, da je njihovo življenje lažje, ker jih je nagradilo s top izgledom ... (Pismo dekleta iz terapevtske skupnost dr. Perka. V: Andrej Perko, Večkrat sem ji kupil rože, kot je ona mene pričakala