Diktatura sreče

Ko vsakega izmed nas silimo, naj bo srečen (sicer mu grozi socialna smrt), hedonizem spreminjamo v kazensko dolžnost, v izsiljevanje, in si nadevamo jarem tiranske sreče. V takšnih okoliščinah nesreča dobi fantastično razsežnost tistega, kar je zanikano, a kljub temu še naprej obstaja: razsežnost sveta z onega sveta, pošasti, ki je toliko bolj strašna, ker je ne znamo poimenovati. Prepustimo zasvojencem raja njihove dogme in njihove ukaze.

Pascal Bruckner, Nenehna vzhičenost: esej o prisilni sreči, str. 79

Tukaj smo srečni! (Castrov slogan na Kubi) (v Bruckner, Nenehna vzhičenost, str. 55)

Zavidam pa tistim, ki jih ne pozna osebno: modelom, lepoticam s svetovnega spleta, instagrama, iz družabne kornike ... Zavidam jim njihov izgled, fotogeničnost, zavidam jim, ker (zmotno) mislim, da je njihovo življenje lažje, ker jih je nagradilo s top izgledom ... (Pismo dekleta iz terapevtske skupnost dr. Perka. V: Andrej Perko, Večkrat sem ji kupil rože, kot je ona mene pričakala v negližeju, str. 20)

  

Zdaj vlada diktatura sreče in lepih slikic ter navdihujočih podob. Pogosto nismo lepi, naše okolje je neurejeno, življenje pa v najboljšem primeru sivo, če ne kaotično. Tega v samopredstavitvenih ali marketinških prijemih v medijih ne kažemo. Predstavljamo se skozi vznesene slike hrane, smeha, dobre družbe, utrinkov z izletov ali drugih družabnih dogodkov. Negativne podobe namreč vzbujajo nelagodja. Reakcije na nelagodje so predvidljive: kapitalizem ga rešuje s spodbujanjem potroštništva, politiki ga razlagajo kot posledico napačnih političnih in gospodarskih odločitev, intelektualci nihajo od aktivizma do nihilizma in umika v individualnost, potem pa so eni za ulico, drugi molijo ali meditirajo … eni se zapijejo, drugi zakadijo. Mnogi z nelagodjem, tudi trpljenjem živijo in se mu zoperstavljajo ali ga prevrednotijo  na mnoge načine. 

Nesreča ali trpljenje postajata tabu

Nesreča drugega je koristna le za tiste, ki se raje zgražajo kot sočustvujejo. Empatija je pozabljena vrlina. Res pa je, da je tudi sama ne posedujem v obilju, saj sem vzgojena v duhu, da dovoljeno je sicer veliko in glasno jamrati, ni pa dovoljeno kloniti. Trpljenje je koristno za tiste, ki slepo verjamejo v zakon privlačnosti in se učijo na tujih primerih, kaj se zgodi, če nisi okej. Glejte, lahko smo zelo okej, pa zbolimo, nas napadejo in oropajo, nas nekdo po krivem obtoži in lahko nas povozi avto. Slabe stvari se dogajajo tudi dobrim ljudem. Ne vem, zakaj, ampak se. V medijih sem in tja zasledimo članek o kakšni osebni zgodbi, bolezni, odvisnosti, razpadu družine – a s skoraj nujnim dodatkom, da je v vsaki nesreči nekaj dobrega, da je huda preizkušnja povzročila duhovno preobrazbo, da bodo povzročitelji nesreče zagotovo kaznovani ali pa slabo počnejo zato, ker so sami nesrečni.

Včasih je trpljenje brez smisla in nesreča prav tako. Mnogokrat povzročitelji trpljenja niso kaznovani, niti s svojo vestjo ne.  Posebej je takšno trpljenje nesmiselno, kadar se znajdemo v kolesju sistema ali vojne.

Biti nelep, nepopularen in morda celo nesrečen

Biti takšen pomeni biti človek. Sklonim se k tistemu, ki je takšen in s tem pokažem svojo človečnost. Včasih bi s h komu sklonila ali rekla vsaj toplo besedo, pa ne zmorem, ker si ne upam. Pogosteje ne opazim, da je pred menoj nekdo, ki trpi tudi zaradi diktature sreče.

Glej, človek, za mojo in tvojo lepo podobo se skriva tudi veliko nelagodja, nesreče, bolezni in bolečine. Tudi to je povsem okej. Ni prijetno, je pa prav. Ampak zato mi ne pride na misel, da bi izstopila iz kolesja sistema tako, da bi se ubila. In Bog ne daj, da pride to na misel mojemu otroku. Tema za maturitetni esej je lahko povezana z drugimi človekovimi problemi in nesrečami z namenom, da se posameznik dvigne in razvije in sodeluje po svojih močeh pri preoblikovanju sveta. Kako je, če si nesrečen, nelep, nepopularen, brez računa na instagramu in lepotnih popravkov, brez mame, fanta, službe, s preveč mozolji in problemi, a kljub temu v svoji človečnosti enkraten in neponovljiv in dragocen. In kot takšen si priložnost za ta svet, ki nas obdaja.

foto: To je prtiček, ki ga je izvezla moja pokojna tašča. Nikoli je nisem poznala. Na prtičku je izvezen motiv dveh ptičkov ob gnezdu in napis: Ne išči sreče drugod kot doma.

 Za konec o presežnosti

"Življenje je težko. To je veliko resnica in ena največjih. To je velika resnica, kajti ko to resnico zares dojamemo, jo tudi presežemo." M. Scott Peck, Ljubezen in duhovna rast, str. 11.

 Človek se ob tolikem trpljenju sprašuje: "Kje si, če si, o Bog?" In On odgovarja: "Ni vprašanje ´Kje sem jaz?´ Če me ne vidiš, je vprašanje: ´Kje si ti?´Kajti jaz sem v breznu bolečin s trpečimi. In ti? Kje si ti, da me nisi našel tam?"  Karel Gržan, Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?, str. 385