Branje ni le za zasanjane filozofe, neizživete gospodinje in nepraktične intelektualce



Prejšnji dan smo imeli v knjižnici na obisku dijake prvih letnikov, obiskali pa so nas v okviru projekta Rastem s knjigo. S pomočjo Monikinih idej in nekaj mojih smo jim predstavili vsebino, s katero smo jih skušali spodbuditi k obisku knjižnice in k branju.  Seveda so bili naši bralni predlogi in naslovi del vse prej kot tisto, kar morajo dijaki znati pri pouku književnosti.  Pri pouku zaradi zahtev učnega načrta in mature ni mogoče najti dovolj časa, da bi dijakom predstavili sodobno literarno vrenje, sploh pa jim manjka vsebin, ki jih obravnava mladinska književnost. Didaktika književnega pouka  bralno kulturo razume kot človekovo dojemanje branja kot spoznavne, estetske in etične vrednote, potrebo po branju leposlovja, možnosti za estetsko uživanje, pozitivno osmišljeno splošno bralno sposobnost, polnejši in kakovostnejši način življenja.
V svojem prejšnjem življenju sem bila profesorica in pri svojem delu me je motil faktografski način podajanja književnih vsebin, obsežnost učnih načrtov, premalo časa je bilo za vaje iz pisanja, branja in samostojnega intrepretiranja. Predvsem pa se mi je zdelo, da v dijaku pobijamo željo po branju, ker ni bilo časa in ne prostora in tudi ne – roko na srce –  volje, da bi mu pustili, da literarno delo presoja in doživlja v skladu s svojimi zmožnostmi. Eno najbolj ubijalskih vprašanj je bilo tisto, kaj je hotel pesnik s tem povedati. Še Kajetan Kovič je enkrat rekel, da bi na maturi pogrnil iz razlage svoje lirike!
Vsak bralec ima pravico, da prebrano doživlja v skladu s svojim dojemanjem, da je njegov estetski doživljaj le njegov, da mu knjiga »sede« ali pa ne. Naloga književnega pouka je ta, da odrasli bralec lahko loči realističen opis od subjektivnega, da spozna miselne okvire, stile, razlike med pripovedno in lirsko pesmijo in podobno, da postane razgledan in ve, da je Antigona Sofoklejeva drama in ne Cervantesov roman in da je Puškin ruski pesnik in ne ukrajinski pevec. Bistveno pa je to, da so sposobni ločiti slabo knjigo od dobre, za katero je značilna skladnost etične, estetske in spoznavne funkcije, in všečno delo, ki ima vsaj eno od teh komponent.
Če ljudje berejo in cenijo vsaj eno od teh funkcij, potem vedo, kaj je lepo, razmišljajo, kaj je prav in kaj je dobro. Če to prenesejo v vsakdanjik in celo politiko, je to dobro za celotno družbo. Branje knjig torej ni le za zasanjane filozofe, neizživete gospodinje in nepraktične intelektualce. To je koristno početje, ker vsako dejanje, vsak korak, vsak odnos z drugimi terja to, kar je po pravici, resnici, da je smiselno in dobro, marsikaj pa mora upoštevati še princip lepega. 
Bralci takoj prepoznamo nebralce. Ni bolj duhamornega, kot tipi, ki mislijo, da vse vedo, razen tipov, ki jih na svetu najbolj vzburja občutek moči.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vrabček, ki bi bil rad kot sraka

Slika
https://macaulaylibrary.org/photo/25817911 Nekega dne je vrabček srečal srako, ki je sedela na veji stare bukve. Sraka se je začela bahati: »Poglej, kako se moje perje blešči, bolj kot tvoje. Pa tudi dreti se znam tako lepo, ti pa tega ne znaš, ampak kar nekaj ščebetaš. Sem tudi večja kot ti.« Vrabček se ni spomnil nobenega odgovora, saj se mu je zdelo, da ima sraka res lepše perje in da je njeno dretje prav milo v primerjavi z njegovim čivkanjem, pa tudi večja je bila. Vrabček je postal žalosten. Potem je sraka še rekla: »Pa kako dobro kradem, ti tega ne znaš.« Vrabček je bil zdaj ne samo žalosten, ampak tudi nesrečen, ker res ni znal krasti. A sraka je nadaljevala: »Vsi me poznajo in občudujejo. Kdo pa tebe občuduje, mali sivi vrabček?« Vrabček je bil zdaj ne samo žalosten in nesrečen, ampak tudi nevoščljiv. Rad bi bil kot sraka, rad bi se drl kot sraka in kradel kot sraka. Tako slabo se je počutil zaradi nevoščljivosti, da se je odločil, da gre k sovi na terapijo. Potrebov
Preberite več

Veronika vs. Marjeta z vidika amaterskega in priložnostnega grboslovja

Slika
Grbi zagotovo niso krneki. Če bi bili, bi bilo vseeno, če bi namalali v mestni grb drekecpekec. Pa ga seveda ne. Kamničani imamo v grbu skopuško grofico Veroniko, ki je zavrnila pomoč trem novomašnikom in se zaklela, da je rajši pol žena in pol kača, kot da bi od svojega obilja dala zanje en sam zlatnik. Nebo je uslišalo njeno kletev in je zaradi tega postala to, kar je izrekla. In še danes je zakleta. Njeno zgodbo smo kamniški knjižničarji objavili tudi v elektronski različici: http://www.kamniskaveronika.net/prispevek.asp?IDPP=4&page=1 Torej je malograjska Veronika simbol nepopravljive skoposti, prekletstva, brezizhodne situacije, nasprotja solidarnosti, občutka za javno dobro in lokalno skupnost, zavrnila je tudi krščansko tradicijo in pomoč novomašnikom. Še vedno čuva svoje zaklade, ki ne koristijo nikomur, še njej ne. Sedi na denarju in ga ne obrača. Je socialno izolirana, ohola, skratka kot bitje je človeško okrnjena, pravzaprav nevrotična. V bistvu je sociopat. Ne
Preberite več

Javna beseda

Slika
(ilustracija Polona Lovšin: O fantu, ki je šel v pekel po cegelc) V pravljicah je imelo prekletstvo veliko moč, ker so imele  besede veliko moč. V predpismeni družbi je izrečena beseda imela pomen današnje podpisane, požigosane, overovljene pogodbe. Mogoče še večjo, ne vem, nisem antropolog in nisem bila zraven, ko so se v davnih, davnih, davnih časih ob ognju menili o mejah, porokah, prenehanju vojn ali obsojanju in morebitni kazni tistih, ki so škodovali plemenski ali rodovni skupnosti. Beseda je imela moč odrešitve ali prekletstva. Žal sem zraven ob procesih, ko beseda izgublja posvečen pomen. Besede so postale kot bič, ki na družabnih omrežjih strupeno ošvrknejo zdaj tega in zdaj onega. Nič ni bolj enostavnega kot ljudi naščuvati proti posamezniku. Množica tekmuje v tem, kdo si bo izmislil boljši, bolj duhovit vic o posamezniku, kdo bo bolj moraliziral o vsesplošni pokvarjenosti, kdo bo bolj izviren v predlaganju morebitnih fizičnih in drugih kazni za posameznika, ki je ukrade
Preberite več