Bralna kultura je način, kako jo živi in ceni celotna skupnost
Velikokrat slišimo, kako pomembna je bralna kultura, kako otroci
čedalje manj berejo, kako mladina čepi
za računalniki in iPod in iPadi in komunicira zgolj preko SMS in facebook
sporočil. (Čeprav mislim, da bo ta generacija bolj jezikovno spretna, ker več
piše, pa čeprav s simboli in mediju prikrojenimi sporočili.)
Rezultati PISA
kažejo na upadanje bralne pismenosti med našimi šolarji
Ko se razkrijejo rezultati mednarodne raziskave PISA, nastane medijski
vik in krik, iz šolstva in tudi iz knjižničarskih vrst pa ni pravega odgovora.
Ko je bil v Delu objavljen članek o nižanju pismenosti med slovenskimi
osnovnošolci, sem bila ravno na sestanku ravnateljev kamniških osnovnih šol,
kamor sem se sama povabila. Fotokopijo članka sem prinesla s seboj z namenom,
da spodbudim razmišljanje o kamniških projektih za spodbujanje branja in da
spodbudim sodelovanje.
Res so knjižnice najbolj povezane z branjem in bralnimi navadami, zato
je vprašanje o njihovi vlogi pri oblikovanju bralnih navad skorajda samoumevno.
Povezujemo jih predvsem z izkušnjo branja raznovrstnih virov in dojemanjem branja
kot pomembne in cenjene aktivnosti. Knjižnice naj bi tudi širše okolje
prepričevale, da je branje pomembno in nujno za vsakdanje življenje, torej naj bi
razvijale in spodbujale bralno kulturo v širšem okolju. Pomembno se nam zdi
vprašanje, ali knjižnice izpolnjujejo svoje poslanstvo na področju spodbujanja
branja.
Bralna pismenost je del
koncepta človeškega kapitala
Pomembnost vprašanja temelji na pomenu bralne pismenosti za
posameznikovo življenje, saj je bralna pismenost pomemben del koncepta
človeškega kapitala, ki je povezan s socialnim in ekonomskim uspehom posameznika
in družbe. Razvita bralna pismenost je bolj zanesljiv kazalnik ekonomskega in
socialnega blagostanja kot leta izobraževanja, poleg tega je višja bralna
pismenost povezana z večjo verjetnostjo nadaljevanja šolanja, kakor navaja OECD
v svojih poročilih o raziskavi pismenosti učencev in dodaja še, da podatki in
raziskave kažejo na povezavo med bralno pismenostjo, uspešnim šolanjem, večjimi
prihodki, sodelovanjem v vseživljenjskem učenju in pri političnih in socialnih
dogodkih.[1]
To pomeni, da biti odličnjak v osnovni šoli ni dovolj, pomembno je biti
odličnjak z bralnimi navadami.
Kako v naši
skupnosti cenimo branje?
Brez bralne pismenosti namreč ne more biti niti bralne kulture. Bralna
kultura ne pomeni tega, da beremo samo klasiko ali kvalitetno literaturo in to
v čim večjih količinah. Že izraz kultura namreč implicira način, kako se to v
določenih okoljih to dela, obravnava, vrednoti, o tem sporoča in tako naprej.
To pomeni, da bralna kultura nikakor ne more biti le naloga šole ali
odgovornost knjižnice ter način življenja družine. Skupno in širše razvijanje
vrednot, sporočil in vedenjskih vzorcev v zvezi z branjem, še zlasti v zvezi s
prostočasnim branjem, je predvidoma bolj učinkovito.
Bralna kultura je torej splet idej, vrednot, norm, vsebin in sporočil,
ki jih oblikujemo in posredujemo v zvezi z branjem, ki jih sporoča in oblikuje
lokalna skupnost od vrtcev do šol, od učiteljev do ravnateljev, od profesorjev
do socialnih delavk, od svetnikov in svetnic v občinskem svetu do občinske
uprave z županom na čelu z namenom, da bi postalo branje cenjena aktivnost. Bralna
kultura vzpostavlja in izpostavlja vsebine ter sporočila, ki spodbujajo branje,
nebralce opogumlja k branju kot cenjeni dejavnosti, ki je v vrednostnem sistemu
pomembna ne le za učenje, pač pa tudi za prosti čas.
Ustvarjanje bralne kulture, znotraj katere je branje cenjena aktivnost
zaradi svojega vzgojnega in celo preoblikovalnega pomena na bralca, lahko
dosežemo s sklopom aktivnosti, ki pogosto niso zastonj. Razvoj bralne kulture
je celo zakonska naloga knjižnic, a kot pravijo kolegi iz vse Slovenije, ta
naloga ni podprta s finančnimi sredstvi.
Primer dobre prakse –
knjižnica na Veronikinem festivalu
Vendar – nikar se ne vdajajmo samo malodušju, nikar!
V Kamniku smo v petek doživeli primer vzpostavljanja bralne kulture
kot pomembne dejavnosti. Povabljeni smo bili k Veronikinem festivalu, na
katerem smo razdelili priznanja 341 otrokom iz VVZ Antona Medveda, ki so
dosegli bralno značko. Sodelovalo je 40 mentoric vzgojiteljic. Pa še dvakrat
toliko staršev in starih staršev, ki so malim nebralcem brali in pripovedovali
zgodbe iz različnih leposlovnih in poučnih slikanic. Na Malem gradu smo imeli stojnico
in pripovedovanje pravljic – seveda o Veroniki, ki je bila skopa in je zato
prekleta. Pomen knjižnice kot elementa vzpostavljanja bralne kulture že leta in
leta prepoznava vrtec in vzgojiteljice, zdaj je to storil tudi Turistično
informacijski center (oziroma Agencija za turizem in šport).V takšnih trenutkih sem ponosna na svoje sodelavke, ki vse to pripravijo in organizirajo z veliko mero občutka, s prizadevnostjo, strokovnostjo in vizijo. Maja in Sabina, hvala, hvala tudi Ivanki in Heleni za pravljice.
Vesel živžav otrok in staršev, množica dejavnosti, nasmejane
vzgojiteljice, županov veder nagovor in starši, ki so pripeljali, prinesli, za
roko privedli male cepetavčke, so delovali nadvse optimistično. Za nami
prihajajo nove generacije. Zdaj je še v naših rokah, kakšno popotnico jim bomo
dali.
Ena od pomembnejših je bralna kultura. To je pomembnejše od petk za
ambicioznega očija ali neizživeto mamico. Bralna kultura je pomemben socialni
kapital, zato oblikujmo skupnost, kjer bomo na vsakem koraku potrjevali, da je
kul, če beremo. In če že od osnovne šole niste bili v knjižnici, pridite spet,
saj imamo knjige za vsakega bralca in za vsakega bralca svojo knjigo.
Slike so vzete iz poročila na spletni strani: http://www.kamnik.si/novice/Zakljucen-4-Veronikin-festival-11-05-2012
[1]
Programme for International
Student Assessment (2010).
PISA 2009 results: What students know and can do : student performance in
reading, mathematics and science. Paris: OECD.
Komentarji