Samo ne mi stopit na moje modre semiš čevlje
Enkrat
slovenist, vedno slovenist
Lektorji,
uredniki in profesorji ter drugi, ki se ukvarjamo z jezikovnim in stilnim
urejanjem besedil, pa tudi tisti, ki veliko beremo, včasih že po napisanem
besedilu znamo oceniti človeka ter njegov značaj. Najtežji primeri pisanja pa
so tisti, v katerih se mešata avtoritarno ocenjevanje in napačna raba
slovenskega jezika.
Moj
najboljši prijatelj, ki je slučajno tudi moj mož, je v zadnjih dneh prejel
takšno pismo: »Seveda pa žal predsednik …, ni mogel nikoli s svoje
kože in je kljub ponujeni roki ... ostal zvest zahrbtnemu
obračunavanju z S.., ki je nato z zadnjim letnim občnem zborom društva dosegel vrhunec.«
Razumevanje pojma zahrbtnost
Vsebina je
seveda zelo zanimiva, saj mojemu soprogu pripisuje dejanja, ki jih ni nikoli
storil. Zanimiva je tudi zato, ker javno izrečeno kritično mnenje oceni kot
zahrbtno delovanje. Avtor očitno ne ve točno, kaj je zahrbtnost. Jaz to
spoznavam v zadnjem času. Nekdo piše anonimke, laži, prijave (z inšpektorjem za
delo sva postala že dobra znanca) na inšpekcije, časopis, svetnike, zdaj še na
policijo. Pa pojma nimam, kdo se s tem ukvarja, zakaj, kaj bi rad dosegel, od
kod prihajajo vprašanja. To je zahrbtnost. Lahko je to kdorkoli v tvoji okolici,
morda prav ta, s katerim se ta hip prijazno pogovarjam o vremenu in kramljam o
dobrih knjigah … Skratka, zahrbtnost je to, da ti nekdo škoduje tako, da ne
moreš opredeliti ne vira in ne vzroka nekih dejanj, katerih cilj ni izboljšanje
stanja, pač pa škodovanje brez jasnega namena. Zgolj škodovanje. Že zdavnaj pa sem se odločila, da ljudem zaupam in verjamem, ker je bolj grdo lagati kot pa nasedati. Moja betica je polna obližev. Potolči se pa ne pustim, ne pustim si vzeti zaupanja v svet in ljudi.
Lahko me potolčeš na tla, samo, lubica, ne se dotaknit mojih modrih semiš čevljev (Elvis Presley) .... Lahko rečeš karkoli, samo, lubček, vejice in veznike prav uporabljaj! (B. P.)
Druga plat
pa je slovnica. Postavljanje ločil, raba predlogov s/z in zlasti s/iz,
zapletena stavčna konstrukcija, sklanjanje kažejo na pisce, ki niso najbolj spretni v jeziku. V vsakdanjem jeziku to ni motoče, je pa moteče, če gre za uradne osebe in uradovalne dopise. Mogoče kdo v šoli ni maral slovenščine, mogoče ni maral brati leposlovja,
ki izbrusi jezikovno izražanje.
Seveda je narobe, če »ne more s svoje kože«, ko pa smo vendar ves čas V koži in ne NA
njej … Reci, da smo zoprni, žaljivi, da napadamo, da imam nemogočega moža, da
so komunisti rešitev tega sveta, da so protikomunisti edina svetovna
alternativa, reci, da je Tuhinj popek sveta, reci, da Marsovci niso fikcija,
vseeno, samo ne pozabi na vejice in ne uporabljaj tako enostavnih veznikov tako
napačno.
Elvis pravi:
»Ljubica, lahko me potolčeš, stopiš na obraz, lahko obrekuješ moje ime, lahko
narediš kar hočeš … samo ne mi stopit na moje modre semiš čevlje!« Jaz pa
pravim: »Lubček, lahko govoriš, kar hočeš, misliš, kar zmoreš, delaš, kar
lahko, samo ne pozabiti na vejice in sklone in veznike. Ker tisti, ki to
pozabijo, a ne vedo, da pozabijo, hkrati pa vzvišeno in brez argumentov
ocenjujejo druge, so za demokracijo in razvoj to, kot je suša za dober
pridelek.«
Well, you can knock me
down,Step in my face,
Slander my name
All over the place.
Do any thing that you want to do, but uh-uh,
Honey, lay off of my shoes
Don't you step on my blue suede shoes.
You can do anything but lay off of my blue suede shoes.
Komentarji