Samopodoba in javna podoba knjižničarja
Pripravljam se na posvetovanje
sekcije za splošne in potujoče knjižnice. Z Majo in Petro smo prijavile referat
z naslovom Samopodoba in javna podoba
slovenskega knjižničarja.
Dobra knjižničarjeva samopodoba in slaba javna podoba?
Prve statistične obdelave moje raziskave o naši samopodobi so pokazale, da imamo
dobro mnenje o sebi kot o knjižničarjih in da je naša ocena samoučinkovitosti
pokazala močno povezavo z dobro oceno samopodobe. Sklepam lahko, da se sampodoba spreminja, tako kot vloga knjižnic, njena uporaba in predvsem tehnologija. Poleg tega prihajajo mladi
bibliotekarji, nova generacija, digital native, ki so tipični predstavniki
generacije y – ves čas pokonektatni, vešči informacijske tehnologije, prisotni
v socialnih omrežjih in virtualnem svetu. Med nami, starejšimi, in njimi,
mlajšimi, nastaja generacijski prepad. Na vodstvenih mestih smo večinoma
nebibliotekarji v zrelih letih. Zdaj je trenutek, da pripravimo pogoje, da se
lahko knjižničarstvo razvija naprej, navkljub neprijaznim časom, z izkušnjami starejših in energijo mlajših. Vtis imam, da
so mladi veliko bolj profesionalno osveščeni in tudi sicer samozavestni. Najbrž
tudi zato, ker se ne spominjajo krajevnih knjižnic brez ogrevanja in s trhlimi
tlemi ter plesnivimi stenami. Večinoma se zavedamo, da smo naredili v zadnjih
desetletjih velik korak, čeprav je še marsikaj slabega. Zaradi krize v lokalnih
skupnostih pogosto začnejo varčevati pri knjižnicah in včasih se zdi, da naše
osveščanje javnosti, da knjižnica ni le prostor, kjer si priskrbiš romane za
prosti čas in zabavo, ni uspešno. Vemo, da veliko in dobro
delamo, a očitno nismo uspeli lokalnih skupnostih prepričati, da brez znanja ni
razvoja in da smo knjižnice prostor pridobivanja neformalnega znanja. Slednje
je včasih pomembnejše od šolskega. Šola ti da temelje za lasten razvoj vnaprej.
Pa da ne bo slučajno nesporazuma: ne govorim le o Kamniku, to se dogaja po celi
Sloveniji, ponekod je staje resnično alarmantno. Zato je vprašanje o javni
podobi knjižnic in knjižničarjev še kako umestno. Večkrat nam kdo tudi pravi,
da smo lahko srečni, ker imamo mirno službo, kjer lahko beremo in se spočijemo.
Nepoznavanje širokega spektra naših dejavnosti za seboj potegne tudi slabše
financiranje. Slovenski knjižničarji se včasih resignirano menimo tudi o tem,
kdo od odločevalcev, torej članov občinskih svetov, zaposlenih na občinskih
upravah, celo članov naših svetov zavodov, uporablja knjižnice. Seveda sta
tukaj dve plati: ena je prepričanje ljudi, da so knjižnice odveč in neuporabne,
da je škoda vlaganj v njihovo dejavnost, to so ljudje, ki ne cenijo niti znanja
niti kulture in tukaj se ne da nič. Druga plat pa je naš marketing, ki bi moral
doseči različne ciljne skupine.
Korporativna podoba
Idealno je, da se samopodoba
osebe ali organizacije prekriva z javno podobo, ki jo ima javnost o tej
organizaciji. Slovenska raziskava med uporabniki in neuporabniki knjižnic je
pokazala, da so anketiranci izrazili zadovoljstvo s knjižnicamu in so v uporabi
knjižnic zaznali tako družbene kot osebne koristi. Glej spletno stran Združenja
splošnih knjižnic: http://zdruzenje-knjiznic.si/media/website/javnomnenjska-raziskava-med-clani-uporabniki-in-neuporabniki-splosnih-knjiznic-v-sloveniji/ZDRU%C5%BDENJE-SPLO%C5%A0NIH-KNJI%C5%BDNIC-poro%C4%8Dilo-raziskave-29-09-2011.pdf.
Ob tem naj poudarim, da je dejanskih uporabnikov več kot uradnih članov. Uradno
je namreč vpisanih okoli 25 % prebivalstva Slovenije, a raziskava je pokazala,
da si mnogi izposojajo preko drugih izkaznic.Torej smo opazni, priznani in ljudje prepoznavajo javno dobro v naših knjižnicah!
Iz tega bi se spet dalo sklepati na dobro javno podobo. Dobra podoba je za organizacijo predpogoj, da uporabniki
vzpostavijo odnos z organizacijo, saj se izogibajo organizacij s slabo podobo,
v notranjem okolju pa je dobra podoba tudi motivacija za zaposlene in možnost
za pridobivanje dobrega kadra. V tem
okviru je podoba način, kako organizacijo vidijo drugi, identiteta pa način,
kako organizacija vidi sebe, pri čemer pride včasih tudi do diskrepanc med
samopodobo in javno podobo.« (Prins et. al. 1995: 15)[1]
Torej bi se morali vseeno bolj
ukvarjati z imidžem. To ve že vsaka pjevačica. Mi pa smo očitno prepričani, da
je dovolj, če imamo veliko temeljno zbirko, pravljične urice in nasmejane
knjižničarke. Kaj je imidž? »Image ali podoba je termin, ki je postal popularen
v 50-ih letih in je bil uporabljan za opis produktov (Ford, Mustang),
inštitucij (Harvard, McDonalds), posameznikov (Madonna) in krajev (San
Franciso, Tajska, Brooklyn). Definicija podobe je: podoba je skupek prepričanj,
idej in vtisov, ki jih imajo posamezniki o objektu. Definicija nam omogoča razlikovanje od
pomensko podobnih konceptov, kot so prepričanja, odnosi ali stereotipi. Podoba
je več kot preprosto prepričanje, saj gre za sklop prepričanj. Stereotip je razširjena in poenostavljena,
popačena podoba, ki izraža bodisi pozitiven ali negativen odnos do predmeta.
Podoba je bolj osebno dojemanje objekta.« (Andreasen, Kotler, 1995:189).[2]
Izboljšati imidž? Zakaj?
Ampak smo spet na začetku. Za
izboljšanje imidža potrebujemo kampanje, PR službo, reklame, dobro tehnologijo
(na primer aplikacije za pametne telefone, nam pa že stari PC-ji bolj slabo
delajo), izboljšanje kakovosti storitev, torej sredstva. V zdajšnji situaciji lahko nekaj
premaknemo le pri človeških virih. Kar pa je veliko. Danes mi je dan polepšala
trgovka v Sparu, ki je pritekla za menoj in mi prinesla pozabljeno vrečo, v
kateri sem imela bon za 50 EUR. To njeno dejanje je izboljšalo moj vtis o
trgovini. Treba je vedeti, da se slabe novice širijo desetkrat hitreje od
dobrih. Slaba podoba dolgo ne zbledi.
Sama imam slabo podobo o sosednji šoli. Naj najstarejši je znal brati in
pisati že pri petih letih, čez dve leti pa je moral v šoli celo uro pisati I in
se učiti umivati zobke, dokler ni enkrat ušel, drugič je jokal pod mizo,
tretjič je rekel pička. No, pridobil je slab imidž, stopnjevalo se je do te
mere, da mu je učiteljica rekla: »Kakršni starši, takšen otrok. Podbrežnik, ti
si kreten.« In so ga prepisali v paralelni razred. Ker je bilo med nami preveč
slabih vtisov in ker smo drug o drugem vzajemno mislili zelo slabo, med
šolo in nami ni bilo sodelovanja. Še danes me strese, ko se spomnim te učiteljice in
sploh šole. Vtisa nismo izboljšali, čeprav sta v šolo hodila še dva otroka, s
katerimi nismo imeli takšnih izkušenj. Ampak če bi bila to zasebna šola,
popolnoma odvisna od sredstev, pridobljenih na trgu, bi upoštevali strokovne ugotovitve specialne pedagoginje (ki smo ga pridobili izven šole) in potrdilo, da ima otrok težave s koncentracijo in da je
hiperaktiven. In seveda ustrezno ukrepali, zmerjanje pa ni ne ustrezen ne
dostojen pristop. Že takrat bi se z ustreznim strokovnim pristopom šole dalo
kaj rešiti, dokaz je to, da je nekdaj nemiren in moteč učenec zdaj uspešen študent
filozofije, kar terja veliko zbranosti, poleg tega se ukvarja tudi z vadbo otrok, česar se loteva s posebnim občutkom in odgovornostjo. Tudi šole se morajo v zadnjem času
ukvarjati z javno podobo, ker otrok ni dovolj in vpis upada.
Imidž je treba izboljšati,
največ k temu pripomorejo zaposleni in kakovost storitev. Vendar mora biti
imidž skladen s poslanstvom, vrednotami in pomenom organizacije.
Stereotipi
V ameriških strokovnih
prispevkih se veliko ukvarjajo z javno podobo knjižničarja in stereotipi.
Stereotip je takšen: knjižničarka je starejša gospa v jopici, tvidastem krilu,
z očali, lase ima spete v figo. Kar naprej miri uporabnike in jih skuša
utišati, saj je knjižnica veličastna stavba, kjer vladajo tišina, red,
dostojnost. Veliko se ukvarjajo s tem, kako so knjižničarji predstavljeni v
popularni literaturi, a mnogi opozarjajo, da je bolj pomembno, kaj si mi
mislimo o sebi in kako krepimo profesionalne organizacije ter povezovanje.
V današnjem času nismo le varuhi
knjig in drugega gradiva. Namesto z ročnim hranjenjem in distribuiranjem
informacij se ukvarjamo z digitalizacijo. Mogoče je k slabemu imidžu kaj dodal Eco z
Imenom rože, kjer so se dogajali umori zaradi neodkritega dela Aristotelove
Poetike, ki govori o humorju – glavni knjižničar je zakrivil kar nekaj umorov,
da bi preprečil branje te »satanove knjige«.
aleksandrijska knjižnica [3]
Knjižnični labirint je v filmu
prav grozljiv, še hujši je videti knjižničar. Danes je intelektualna svoboda knjižnična svetinja. Danes zaradi vsebine
knjižnic ne gradimo več kot labirintov, danes smo dnevna soba, tretji prostor
med službo, šolo in domom.
Nismo taki kot knjižnica v filmu Ime rože, kjer so gradivo varovali in skrivali, ne pa promovirali njegovo uporabo: http://www.youtube.com/watch?v=5-_Y_4rHY8U
Nismo taki kot knjižnica v filmu Ime rože, kjer so gradivo varovali in skrivali, ne pa promovirali njegovo uporabo: http://www.youtube.com/watch?v=5-_Y_4rHY8U
Knjižničar je bil tudi Casanova.
Mogoče svoje službe glede na svoj sloves ni jemal preveč resno. Tudi Edgar
Hoover se je izkazal bolj kot taglavni pri CII kot pa knjižničar.
Knjižničarji smo tudi posvečeni v zapisane
skrivnosti. Če je treba, zaradi posebnega vpogleda v skrivnosti rešujemo svet.
In potem v Hollywoodu posnamejo knjižničarski film. :) Kako pomagamo pri
iskanju pogrebnih govorov, receptov za krofe, gradiva za seminarsko o
slovenskih portretistih, informacij o poslovnih navadah arabskega sveta … -
tega še ni v filmu in ne v resničnostnem šovu. 
Knjižničarji smo približno to, kar je bila za
Matildo (Roald Dahl) knjižničarka iz njene splošne knjižnice: vratarji v druge
dimenzije, v druge možnosti in v znanje, spodbujevalci radovednosti,
razgledanosti, pomočniki pri reševanju vsakdanjih problemov in iskanju
informacij. Nudimo prostor srečevanj in socializacije. Če bi imeli boljše
prostorske pogoje, bi imeli kavarno s časopisi, otroški oddelek, kjer se
mamice, očiji in otroci igrajo in lepo imajo, računalniške učilnice, kjer se
upokojenci naučijo, kako vnukom v tujini poslati elektronsko pismo. Ne govorimo
več ŠŠŠŠŠŠŠ, toda …
Morda je kje še kakšen ostanek
stereotipov, s katerimi se srečujemo pri naših odločevalcih, založnikih,
uradnih inštancah … Zdi se, da je tako. In zdi se, da moramo mi tukaj nekaj
ukreniti. Pomagala nam bo Batgirl, ki je bila tudi knjižničarka in nas zato
razume. Če ne bo imela časa, se bomo te naloge
lotili sami. [4]
[1] Prins, H., Gier, W. ., Bowden,
R., & Round Table for the Management of Library Associations. (1995). The
image of the library and information profession: How we see ourselves : an
investigation : a report of an empirical study undertaken on behalf of IFLA's
Round Table for the Management of Library Associations. München: K.G. Saur
[2]
Andreasen, A. R., Kotler, P., & Kotler, P. (1995). Strategic marketing
for nonprofit organizations. Upper Saddle River, N.J: Prentice Hall.
[3] http://www.beautiful-libraries.com/7200-1.html
[4] Slike
vzete s strani: http://www.librarian-image.net/perc.html
Komentarji