Samo ne mi stopit na moje modre semiš čevlje

Enkrat slovenist, vedno slovenist

Lektorji, uredniki in profesorji ter drugi, ki se ukvarjamo z jezikovnim in stilnim urejanjem besedil, pa tudi tisti, ki veliko beremo, včasih že po napisanem besedilu znamo oceniti človeka ter njegov značaj. Najtežji primeri pisanja pa so tisti, v katerih se mešata avtoritarno ocenjevanje in napačna raba slovenskega jezika.

Moj najboljši prijatelj, ki je slučajno tudi moj mož, je v zadnjih dneh prejel takšno pismo: »Seveda pa žal predsednik  …, ni mogel nikoli s svoje kože in je kljub ponujeni roki ... ostal zvest zahrbtnemu obračunavanju z S.., ki je nato z zadnjim letnim občnem zborom  društva dosegel vrhunec.«

Razumevanje pojma zahrbtnost

Vsebina je seveda zelo zanimiva, saj mojemu soprogu pripisuje dejanja, ki jih ni nikoli storil. Zanimiva je tudi zato, ker javno izrečeno kritično mnenje oceni kot zahrbtno delovanje. Avtor očitno ne ve točno, kaj je zahrbtnost. Jaz to spoznavam v zadnjem času. Nekdo piše anonimke, laži, prijave (z inšpektorjem za delo sva postala že dobra znanca) na inšpekcije, časopis, svetnike, zdaj še na policijo. Pa pojma nimam, kdo se s tem ukvarja, zakaj, kaj bi rad dosegel, od kod prihajajo vprašanja. To je zahrbtnost. Lahko je to kdorkoli v tvoji okolici, morda prav ta, s katerim se ta hip prijazno pogovarjam o vremenu in kramljam o dobrih knjigah … Skratka, zahrbtnost je to, da ti nekdo škoduje tako, da ne moreš opredeliti ne vira in ne vzroka nekih dejanj, katerih cilj ni izboljšanje stanja, pač pa škodovanje brez jasnega namena. Zgolj škodovanje. Že zdavnaj pa sem se odločila, da ljudem zaupam in verjamem, ker je bolj grdo lagati kot pa nasedati. Moja betica je polna obližev. Potolči se pa ne pustim, ne pustim si vzeti zaupanja v svet in ljudi.

Lahko me potolčeš na tla, samo, lubica, ne se dotaknit mojih modrih semiš čevljev (Elvis Presley) .... Lahko rečeš karkoli, samo, lubček, vejice in veznike prav uporabljaj! (B. P.)

Druga plat pa je slovnica. Postavljanje ločil, raba predlogov s/z in zlasti s/iz, zapletena stavčna konstrukcija, sklanjanje kažejo na pisce, ki niso najbolj spretni v jeziku. V vsakdanjem jeziku to ni motoče, je pa moteče, če gre za uradne osebe in uradovalne dopise. Mogoče kdo v šoli ni maral slovenščine, mogoče ni maral brati leposlovja, ki izbrusi jezikovno izražanje.

Seveda je narobe, če »ne more s svoje kože«, ko pa smo vendar ves čas V koži in ne NA njej … Reci, da smo zoprni, žaljivi, da napadamo, da imam nemogočega moža, da so komunisti rešitev tega sveta, da so protikomunisti edina svetovna alternativa, reci, da je Tuhinj popek sveta, reci, da Marsovci niso fikcija, vseeno, samo ne pozabi na vejice in ne uporabljaj tako enostavnih veznikov tako napačno.

Elvis pravi: »Ljubica, lahko me potolčeš, stopiš na obraz, lahko obrekuješ moje ime, lahko narediš kar hočeš … samo ne mi stopit na moje modre semiš čevlje!« Jaz pa pravim: »Lubček, lahko govoriš, kar hočeš, misliš, kar zmoreš, delaš, kar lahko, samo ne pozabiti na vejice in sklone in veznike. Ker tisti, ki to pozabijo, a ne vedo, da pozabijo, hkrati pa vzvišeno in brez argumentov ocenjujejo druge, so za demokracijo in razvoj to, kot je suša za dober pridelek.«

Well, you can knock me down,
Step in my face,
Slander my name
All over the place.
Do any thing that you want to do, but uh-uh,
Honey, lay off of my shoes
Don't you step on my blue suede shoes.
You can do anything but lay off of my blue suede shoes.