Osa, komar in čebela

Nekega jutra se je Fantek zbudil ves popikan. Spet ga je celo noč pikal komar. Tisti dan je imela smolo tudi Punčka. Ko zunaj pila sladek sok, je mimo priletela osa in jo pičila. Zelo jo je bolelo. Fantek se je ves dan praskal, Punčka pa si je hladila pik z ledenimi obkladki. 

Komar, ki je pikal Fantka, in osa, ki je pičila Punčko, sta se proti večeru srečala na bezgovem grmu. Komar je rekel: »Pičim vsakogar, ki mi je zoprn. Zoprni so mi veseli in srečni otroci, še posebej takrat, ko sladko spijo. Hočem, da se praskajo. Dobro bi bilo, ko bi se vsak praskal tam, kjer ga srbi.« Osa je rekla: »Sovražim vse, za katere mislim, da me sovražijo, in hočem, da me spoštujejo. Moje želo je vedno pripravljeno. Z njim dosežem spoštovanje.« Komar jo je pohvalil: »Prav imaš. Ljudje nas ne spoštujejo, ampak sovražijo. Vsi smo enakopravni, komarji, ose in otroci. Otroci se igrajo, mi pa pikamo. Takšni smo.« Osa je rekla: »Mi smo različni, ker pikamo. Različnost nas bogati. Skupaj moramo živeti v miru in ljubezni.«

To je slišala čebela. Odgovorila jima je: »Če koga ljubiš, ga ne pikaš, ker to boli, v najboljšem primeru pa samo srbi.« Osa je zakričala: »Čebela, kako si nestrpna. Zakaj ne razumeš drugačne ljubezni? Tudi ti imaš želo.« Tudi komar je zakričal: »Manj nabiraj cvetni prah in več pikaj, potem boš lahko sprejela najino ljubezen do pikanja.« Čebela ni bila nič jezna. Komarju in osi je rekla: »Rada imam pisane rože, ki lepo dišijo. Cvetni prah nabiram za hrano za mojo čebeljo družino. Želo čebele uporabimo le, kadar smo ogrožene. Ko pičimo, umremo.« Osa in komar sta še bolj kričala: »Moraš spoštovati tudi naju, zato pikaj, pikaj, pikaj, ne vohaj neumnih pisanih rož.« Tedaj se je osa spomnila: »Veš, kaj … ljudje se odločajo o pomembnih stvareh z glasovanjem. Kaj ko bi mi trije glasovali, kaj je boljše: pikanje ali nabiranje cvetnega prahu. Če dobiva midva s komarjem dva glasova, midva zmagava.« Čebela pa je odgovorila: »Še veliko moram preleteti. Nimam časa za prepire in ne za glasovanje.«

Čebela je odletela, komar in osa pa sta bila jezna. Čebela je pribrenčala na kovačnik, ki je rastel ob ograji ob Punčkini in Fantkovi hiši. Fantek se je popraskal po komarjevem piku in rekel: »Punčka, glej čebelo!« Punčka je odložila obkladek z ledom in prinesla čebeli žličko vode s sladkorjem: »Pij, čebela, gotovo si žejna!« Čebela je popila malo posladkane vode in odletela v čebelnjak k svoji čebelji družini. Fantek je rekel, da bo čebelar, ko bo velik. Punčka pa se je odločila, da bo risala panjske končnice.

Ko je prišla zima, se je čebela skupaj s svojo družino stisnila v gručo, da jim je bilo v panju toplo. Otrpla je prespala zimo in počakala na pomlad. Osir je bil spomladi prazen, saj je osa v jesenskem mrazu poginila. Toda kmalu so se izlegle nove ose in novi komarji. Čebele še vedno nabirajo cvetni prah, nektar in mano, ljudje pa so jih veseli in nanje pazijo. Ose in komarji še vedno pikajo in ljudje se jih branijo.