Socialni kapital in skupnost
Veliko beremo o tem, kako smo Slovenci in Slovenke
obremenjeni s hlapčevskim sindromom, saj imamo svojo državo le kratek čas, a
vseeno je bil ta čas dovolj dolg, da smo zapravili prihodnost mladim
generacijam in iz države naredili farso. Obremenjeni smo z nevoščljivostjo,
zaradi katere se posekajo skoraj vse glave, ki štrlijo nad povprečje. O tem
beremo v odličnih kolumnah Mihe Mazzinija ali Boštjana M. Zupančiča.
Skupnost je del našega življenja, če hočemo ali
ne
Kljub vsemu smo neka skupnost, bodisi državna
bodisi nacionalna, bodisi lokalna bodisi družinska. Antropologi vedo bolj
pametno kot jaz razložiti, katere vezi iz posameznikov naredijo skupnost in
kako lahko posameznik prispeva k dobremu življenju v skupnosti. Posameznikove
ocene ali mnenja, tudi moje, izhajajo lahko le iz osebne izkušnje.
Kljub vsemu slabemu okrog nas in v nas pa k
sožitju lahko prispevajo le dobra dejanja. Pri
tem so pomembni tudi mnenjski voditelji.
Mnenjski voditelji v realnem in digitalnem svetu
Pri tem je seveda zanimivo, kdo vse je lahko
mnenjski voditelj. Kaj je pomembno pri tlakovanju poti posameznika, da postane
mnenjski voditelj? Poleg izobrazbe tudi življenjske izkušnje, njegovo delo,
tako profesionalno kot prostočasno in prostovoljno delo za skupnost. Poleg
njegove etične drže tudi avtonomnost, integriteta, pozitivna naravnanost k
rešitvam in ne zgolj h kritiziranju. Ta je seveda dobrodošla, saj z brezglavim
kimanjem ni razvoja. Vendar je pravi kritik tisti, ki ob svoji kritiki ponudi
tudi rešitev. Pravzaprav imamo rešitev veliko na zalogi, vendar jih je
malo takšnih, ki delujejo. Smo v času, ko skoraj vsi družbeni podsistemi
razpadajo in so prave rešitve sistemsko ovirane. Frustracije se nevarno
kopičijo. Včasih se človek čudi, da so zastavonoše pravičništva ljudje, ki skupnosti
niso ničesar prispevali in ki v družbeno stvarnost projicirajo svoje osebne
frustracije, ki bi obstajale tudi v drugih družbenih sistemih. Dobro družbo
tvorijo posamezniki, ki s svojim delom, odnosom do življenja ter
ustvarjalnostjo lahko ter hočejo dati svoj prispevek na različna življenjska
področja. Tako je vedno bilo. Dokler ni bilo interneta. Ali kot pravi Umberto Eco: »Televizija je
promovirala vaškega norčka, ob katerem se je gledalec počutil superioren.
Dramatično pri internetu pa je, da je vaškega norčka ustvaril nosilca resnice,« je dodal. Časopise je pozval, naj vsaj
dve strani odmerijo analitični kritiki internetnih portalov, profesorje pa, da
učence poučijo o ustrezni rabi interneta. Vir: http://www.delo.si/kultura/razno/umberto-eco-internet-je-iz-vaskega-norcka-ustvaril-nosilca-resnice.html
Socialni kapital in knjižnice
Kjer
v skupnosti deluje nek podsistem, kjer se ljudje družijo, delajo skupaj, tkejo
socialne formalne ali neformalne vezi, medsebojno vplivajo na socialno
življenje in če ta podsistem uživa zaupanje, lahko rečemo, da je generator
socialnega kapitala.
Raziskovalci
socialnega kapitala v glavnem izhajajo iz dveh teoretičnih perspektiv:
družbeno/socialno orientiran vidik in institucionalno orientiran vidik. Za
prvega so značilni osebne interakcije, predvsem neformalne, in sodelovanje s
prostovoljskimi organizacijami. Delovno
mesto, soseska, skupnosti, druženja so potencialne poti k civilnim gibanjem in
vedenjem. Institucionalni pristop k razlagi družbenega kapitala trdi, da ta
spodbuja in povečuje demokracijo preko učinkovitih političnih institucij in
javnih politik.
Splošne
knjižnice s svojim delovanjem ustrezajo obema vidikoma. Knjižnice so javni
servisi, ki sledijo tem načelom in so odprte vsem ljudem brez razlik, cenovno
so dostopne, niso elitistične ustanove, etika delovanja temelji na upoštevanju
človekovih pravic in intelektualni svobodi, kar poudarja tudi etični kodeks
organizacije IFLA (IFLA 2012) (International Federation of Library Associations
and Institutions)[1].
Poudarek
je na odgovornosti do posameznika in družbe, inkluzivnosti, omogočanju
enakopravnih storitev vsem uporabnikom brez ozira na raso, spol, nacionalnost,
jezik, vero ali spolno orientiranost.
Torej?
Ko se oziram po svojem okolju, k sreči opazim različne dobre ljudi
in njihova dobra dela. Nekdo ustvari Kamfest, drugi Kikstarter, tretji upravlja
Budnarjevo domačijo, četrti režira igro na vaškem odru v Zgornjem Tuhinju ali
Mekinjah. Nekdo ima dobro gostilno, tretji se trudi s podjetjem, četrti s
sirarstvom ali občinskim podjetjem. Nekdo ureja Kamniški zbornik, ki bo vir
znanja in informacij za naslednje generacije, drugi vodi krajevno turistično
društvo, tretji je gasilec ali gorski reševalec ali policist, ki vedno priskoči
na pomoč ljudem, ki se znajdejo v skrajnih stiskah.
Življenje kot reka vedno ubira svojo pot, politika in državni
sistem v naši skupnosti pa tej reki postavljajo bolj ovire kot spodbudo.
Namesto nerganja ali zahrbtnosti nekateri delajo, delajo in delajo. Veliko in
dobro. Kapo dol. Vsega dobrega se ne da uničiti. Drugi nergajo, nergajo in
snujejo spletke. Kapo dol, dobro jim gre. Veliko slabega se da narediti.
Izziv današnjega časa je v tem, da v tem ne samo zdržimo in
preživimo, pač pa da nam uspe ohraniti humanistično, skupnostno držo in delati
dobro še naprej. Veliko je skušnjav, da bi se umaknili v varno zasebnost,
vendar to pomeni tudi pasivnost.
Komentarji