Rokopisni zapisi dr. Franceta Steleta iz leta 1905 - pravljični zaklad!

Včasih človek naleti na zaklad, mogoče ga nanj opozorijo drugi, kaj pade z neba ... Meni se dogaja, da odkrivam knjižne zaklade ali pa tiste, ki so padli iz skrinje naše kolektivne zavesti, kamor spadajo že pozabljenje ljudske pravljice. Če sem odkrita, se v tem trenutku ne bi branila čisto običajnih materialnih zakladov, a te vrste sreča se mene izogiba.
Čeprav se nematerialnih zakladov silno veselim.
Dr. Marija Stanonik nas je spodbudila, da zberemo zapise dr. Franceta Steleta, Tunjičana, umetnostnega zgodovinarja, in sicer zapise ljudskih pravljic in povedk, kakor so mu jih povedali oče in brata. Zapisi so nastali pred letom 1905, objavil pa jih je v Etnologu leta 1939. Opozorila nas je tudi na njegovo rokopisno beležnico v knjižnici SAZU-ja. Ivanka je vzela pot pod noge, šla preverit - in res, našla jo je, v njej pa 17 pravljic! Glede na moje in Irenine izkušnje pri zbiranju folklornega gradiva so pravljice skriti zakladi, zakopani globoko v kolektivno zavest, ohranjene v drobcih in brez celostne pripovedne strukture. Pravljice so del naše indetitete, sodobne pripovedovalske prakse pa kažejo, da jim radi prisluhnemo mladi in stari, pa še tisti vmes. Sicer zapisi poleg pravljic prinašajo tudi povedke, legende, bajke, zgodovinske drobce in nekaj šaljivih zgodbic.
Torej se nam obeta nekaj zanimivega. Knjiga nastaja. Delamo jo pod okriljem naše knjižnice. Andreja Peklar jo bo ilustrirala. Strokovno jo bo pregledala dr. Marija Stanonik, nagovorili pa smo še nekaj Tunjičanov za njihove prispevke. Trudimo se tudi Ivanka Učakar, Marjeta Humar in moja malenkost.

Za pokušino nekaj kratkih tekstov:

 Cesar in ogljar

Ogljar je kuhal oglje, za kosilo pa cmoke. Cesar pride in vpraša, kaj kuha. »Cmoke,« odgovori. Ker je bil cesar lačen, jih je rad jedel. »Sedaj pa ti k meni pridi,« mu reče. Res je prišel v mesto. Cesar mu je dal veliko zlata, sužnjem pa je zapovedal, naj ga dobro pogoste. Ko je odhajal, je dajal cesarju: »Ti znaš pa bolje cmoke kuhati ko jaz.«

Povedal Tomaž Stele (16. 12. 1818 – 28. 2. 1903), zapisal France Stele

Še ena:

Zápriški Jaka

Zápriški Jaka je bil silno velik in grozno močan. Živel je na zapriškem gradu, od koder ga je graščak poslal v soldate. Bil je pri ogrskih huzarjih. Imel je konja, s katerim je prejahal vso francosko armado, se na koncu obrnil, drvil nazaj in se vstavil na istem mestu, kjer je bil popreje. Nobena sablja ga ni zadela.

Enkrat zadene v nekem borštu na enega izmed ta vélikih sovražnikov. Ko vidi, da mu ne more ujiti, se udari ž njim. Jaka ga premaga in mu pobere vso obleko razen srajce. Že je zopet na konju, pa se mu zazdi škoda lepe srajce, ki jo je oni imel. Skoči doli in mu sleče srajco, pod njo pa dobi cel pajerkel zlàtov.

Francozi so enega naših ustrelili. Zato so naši zapalili vas. Med požarom so plenili. Jaka pride v neko hišo; tam dobi tri krvave klobase in otroka, katerega nese na polje. To pove havtmanu, ki mu je plačal klobase po zlatu in mu rekel: »Poglejte ali je fant ali dekle.« Bil je fant. Havtman vzame fanta za svojega in nihče mu ni smel drugače reči, ko je zrasel, ko havtmanov sin.

Na stara leta je prišel Jaka nazaj v Zaprice, kjer je umrl sto let star.

Povedal Tomaž Stele (16. 12. 1818 – 28. 2. 1903), zapisal FS