Ko smo že pri pripovedovanju ...

... ne morem kaj, da ne bi omenila naše spletne strani o kamniških pravljicah in folklornem pripovedništvu. Spletna stran je namenjena naši lokalni zavesti, a glede na to, da so pravljični motivi prehajali med ljudmi ne glede na meje, to ni le lokalpatriotizem. V času globalizacije je potreba po identiteti nujna. To je del namaterialne dediščine in naše notranje identitete. Nekateri avtorji pravljicam pripisujejo tako duhovne razsežnosti kot tudi psihološki in zdravilni pomen, dejstvo pa je, da so skrivnostne, zanimive, za poslušati in poslušati.
Tole je naša interaktivna knjiga:  http://www.kamniskaveronika.net/default.asp
 

Poslušajmo Jožeta Semprimožnika iz Motnika in njegove povedke o rokovnjačih, ki niso stare in temeljijo na resničnih dogodkih:
http://www.kamniskaveronika.net/prispevek.asp?idPP=31

France Hvale z Rožičnega pripoveduje povedko o kopanju zaklada z znanim motivom, da je treba med kopanjem molčati in da zaklad varuje sam hudič, ki je zvijačen in spreminja podobo. Takole začne: "Če j mav dnarja, j hudič, če ga j preveč, j pa tudi hudič. ... Ke k še hudič nič ne more, pa babo pošle."
http://www.kamniskaveronika.net/prispevek.asp?idPP=32


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Veronika vs. Marjeta z vidika amaterskega in priložnostnega grboslovja

Slika
Grbi zagotovo niso krneki. Če bi bili, bi bilo vseeno, če bi namalali v mestni grb drekecpekec. Pa ga seveda ne. Kamničani imamo v grbu skopuško grofico Veroniko, ki je zavrnila pomoč trem novomašnikom in se zaklela, da je rajši pol žena in pol kača, kot da bi od svojega obilja dala zanje en sam zlatnik. Nebo je uslišalo njeno kletev in je zaradi tega postala to, kar je izrekla. In še danes je zakleta. Njeno zgodbo smo kamniški knjižničarji objavili tudi v elektronski različici: http://www.kamniskaveronika.net/prispevek.asp?IDPP=4&page=1 Torej je malograjska Veronika simbol nepopravljive skoposti, prekletstva, brezizhodne situacije, nasprotja solidarnosti, občutka za javno dobro in lokalno skupnost, zavrnila je tudi krščansko tradicijo in pomoč novomašnikom. Še vedno čuva svoje zaklade, ki ne koristijo nikomur, še njej ne. Sedi na denarju in ga ne obrača. Je socialno izolirana, ohola, skratka kot bitje je človeško okrnjena, pravzaprav nevrotična. V bistvu je sociopat. Ne
Preberite več

Javna beseda

Slika
(ilustracija Polona Lovšin: O fantu, ki je šel v pekel po cegelc) V pravljicah je imelo prekletstvo veliko moč, ker so imele  besede veliko moč. V predpismeni družbi je izrečena beseda imela pomen današnje podpisane, požigosane, overovljene pogodbe. Mogoče še večjo, ne vem, nisem antropolog in nisem bila zraven, ko so se v davnih, davnih, davnih časih ob ognju menili o mejah, porokah, prenehanju vojn ali obsojanju in morebitni kazni tistih, ki so škodovali plemenski ali rodovni skupnosti. Beseda je imela moč odrešitve ali prekletstva. Žal sem zraven ob procesih, ko beseda izgublja posvečen pomen. Besede so postale kot bič, ki na družabnih omrežjih strupeno ošvrknejo zdaj tega in zdaj onega. Nič ni bolj enostavnega kot ljudi naščuvati proti posamezniku. Množica tekmuje v tem, kdo si bo izmislil boljši, bolj duhovit vic o posamezniku, kdo bo bolj moraliziral o vsesplošni pokvarjenosti, kdo bo bolj izviren v predlaganju morebitnih fizičnih in drugih kazni za posameznika, ki je ukrade
Preberite več

Vrabček, ki bi bil rad kot sraka

Slika
https://macaulaylibrary.org/photo/25817911 Nekega dne je vrabček srečal srako, ki je sedela na veji stare bukve. Sraka se je začela bahati: »Poglej, kako se moje perje blešči, bolj kot tvoje. Pa tudi dreti se znam tako lepo, ti pa tega ne znaš, ampak kar nekaj ščebetaš. Sem tudi večja kot ti.« Vrabček se ni spomnil nobenega odgovora, saj se mu je zdelo, da ima sraka res lepše perje in da je njeno dretje prav milo v primerjavi z njegovim čivkanjem, pa tudi večja je bila. Vrabček je postal žalosten. Potem je sraka še rekla: »Pa kako dobro kradem, ti tega ne znaš.« Vrabček je bil zdaj ne samo žalosten, ampak tudi nesrečen, ker res ni znal krasti. A sraka je nadaljevala: »Vsi me poznajo in občudujejo. Kdo pa tebe občuduje, mali sivi vrabček?« Vrabček je bil zdaj ne samo žalosten in nesrečen, ampak tudi nevoščljiv. Rad bi bil kot sraka, rad bi se drl kot sraka in kradel kot sraka. Tako slabo se je počutil zaradi nevoščljivosti, da se je odločil, da gre k sovi na terapijo. Potrebov
Preberite več