Jenkret je biv



 


 

 logo: Andreja Peklar





 Jenkret je biv: Križnikov pripovedovalski festival - ko knjižnica pride k ljudem

Križnikov pravljični festival z naslovom Jenkret je biv, ki je bil v petek in soboto, 1. in 2. 6. 2012, v Motniku, je prvi pripovedovalski festival na Kamniškem in prvi, na katerem so se pripovedovale samo pravljice, ki jih je zapisal Gašper Križnik iz Motnika. Skupaj s Kulturnim društvom Motnik, Turističnim društvom Motnik, Matično knjižnico Kamnik, Ireno Cerar in Ivanko Učakar smo pripravili bogat pripovedovalski in spremljevalni program: osem različnih dogodkov, več kot 10 pripovedovalcev, 25 udeležencev pripovedovalske delavnice z Anjo Štefan, več kot 150 prispelih likovnih del na likovni natečaj Podobe Križnikovih pravljic … 
Pobuda za festival je prišla prav iz Motnika in je prispela k nam v knjižnico. Čudovito, smo si rekli, knjižnični duh je ušel iz steklenice, lokalna skupnost prepoznava naš pomen! Zato smo tudi mi stopili ven izza knjižničnih zidov in se odločili, da gremo s festivalom v eno najbolj oddaljenih vasi v naši občini. Zato smo v okolje, kjer so pravljice nastajale, pripeljali različne pripovedovalce iz cele Slovenije in z različnimi pripovedovalskimi praksami, vsi pa so pripovedovali Križnikove pravljice.

Gašper Križnik - dokaz, da ni nihče doma prerok

Gašper Križnik danes velja za enega najpomembnejših zbiralcev slovenske slovstvene folklore. V drugi polovici 19. stoletja je v Motniku in okolici zbral preko 200 zapisov ljudskih pravljic, povedk in drugega,  leta 1874 pa je izdal osem pravljic Slovenske pripovedke iz Motnika. Dopisoval si je z akademiki in znanstveniki, njegovo gradivo je shranjeno na ruski in hrvaški akademiji znanosti, doma pa ni bil cenjen. Pravzaprav je bil le skromen in nekoliko čudaški čevljar, ki mu posli, kasneje tudi trgovski, niso šli preveč od rok. Ker je kot čevljar hodil po hišah, je slišal veliko zgodb. Zapisoval jih je v narečju. Tudi kasneje, ko je bil trgovec, je veliko zapisoval, če ni šlo drugače, pa na škrniceljne. Njegovo gradivo je širši javnosti nedostopno, skrbno je shranjeno na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, je pa zelo dragoceno za slovensko kulturno dediščino. Prav zato je s strani KD Motnik prišla v knjižnico ideja, da bi morali kaj narediti za Križnikovo prepoznavnost.Pravzaprav Križnikovo delo za današnji čas tako pomembno, da si zasluži tako spomenik, ki so mu ga Motničani v parku pod lipami postavili že pred leti, kot festival, na katerem se pripovedujejo njegove pravljice. Sicer pa smo mu pred osmimi leti posvetili kar simpozij, za kar je zaslužna dr. Marija Stanonik, razprave pa so zbrane v zborniku Gašper Križnik in njegov čas. Program simpozija je objavljen na tej povezavi: http://odmev.zrc-sazu.si/zrc/datoteke/kriznik_program.pdf
Tudi v knjižnici smo mu postavili spomenik, to je bibliografija z naslovom Jenkret je biv ...
Glej, kaj vse je zbral, zapisal, koliko gradiva še čaka na naslednje festivale ali celo knjigo: 
 http://www.kam.sik.si/LinkClick.aspx?fileticket=N7WzgmRc%2Fsk%3D&tabid=79&mid=605

Jenkret je biv ... en Križnik, steklena gora pa še en povžar

Tako smo poimenovali pripovedovalske dogodke za odrasle in otroke. Prvi večer so odraslim pripovedovali uveljavljeni pripovedovalci. Večer je bil dolg, saj so tudi Križnikove pravljice dolge, a v dvorani je bila tišina, le divji dež je škropotal zunaj in noter pričaral posebno vzdušje. Kot prikovani smo sedeli na stolih in poslušali. Steklena gora je pogost pravljični motiv, kar razlaga tudi Zmago Šmitek v Mitološkem izročilu Slovencev - s to skrivnostno podobo smo naslovili pripovedovanje za otroke. Povžarji so pa Motničani sami - tretji pripovedovalski večer je bil namenjen tistim, ki še poznajo in pripovedujejo pravljice.
Več o dogodkih: http://www.motnik.net/ , http://www.kam.sik.si/

Knjižnično pravljični in pripovedovalski duh je ušel iz steklenice - pravzaprav smo ga kar sami spustili, da je zaplaval nad nami, nas povezal z motniškimi društvi, posamezniki z zadovoljstvom, ker smo prvi festival zaključili z uspehom. Še več, vse skupaj je čisti presežek. To je prava sinergija med lokalno skupnostjo, knjižnico in ljudmi dobre volje.
Mi v knjižnici smo zadovoljni, ker se nam po dolgih leta zdi, da smo prepoznavni kot nosilci različnih vlog in da nas ljudje sprejemajo odprtih rok. 

P6010311.JPGP6010329.JPG

P6020341.JPGna svidenje drugo leto!








Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vrabček, ki bi bil rad kot sraka

Slika
https://macaulaylibrary.org/photo/25817911 Nekega dne je vrabček srečal srako, ki je sedela na veji stare bukve. Sraka se je začela bahati: »Poglej, kako se moje perje blešči, bolj kot tvoje. Pa tudi dreti se znam tako lepo, ti pa tega ne znaš, ampak kar nekaj ščebetaš. Sem tudi večja kot ti.« Vrabček se ni spomnil nobenega odgovora, saj se mu je zdelo, da ima sraka res lepše perje in da je njeno dretje prav milo v primerjavi z njegovim čivkanjem, pa tudi večja je bila. Vrabček je postal žalosten. Potem je sraka še rekla: »Pa kako dobro kradem, ti tega ne znaš.« Vrabček je bil zdaj ne samo žalosten, ampak tudi nesrečen, ker res ni znal krasti. A sraka je nadaljevala: »Vsi me poznajo in občudujejo. Kdo pa tebe občuduje, mali sivi vrabček?« Vrabček je bil zdaj ne samo žalosten in nesrečen, ampak tudi nevoščljiv. Rad bi bil kot sraka, rad bi se drl kot sraka in kradel kot sraka. Tako slabo se je počutil zaradi nevoščljivosti, da se je odločil, da gre k sovi na terapijo. Potrebov
Preberite več

Veronika vs. Marjeta z vidika amaterskega in priložnostnega grboslovja

Slika
Grbi zagotovo niso krneki. Če bi bili, bi bilo vseeno, če bi namalali v mestni grb drekecpekec. Pa ga seveda ne. Kamničani imamo v grbu skopuško grofico Veroniko, ki je zavrnila pomoč trem novomašnikom in se zaklela, da je rajši pol žena in pol kača, kot da bi od svojega obilja dala zanje en sam zlatnik. Nebo je uslišalo njeno kletev in je zaradi tega postala to, kar je izrekla. In še danes je zakleta. Njeno zgodbo smo kamniški knjižničarji objavili tudi v elektronski različici: http://www.kamniskaveronika.net/prispevek.asp?IDPP=4&page=1 Torej je malograjska Veronika simbol nepopravljive skoposti, prekletstva, brezizhodne situacije, nasprotja solidarnosti, občutka za javno dobro in lokalno skupnost, zavrnila je tudi krščansko tradicijo in pomoč novomašnikom. Še vedno čuva svoje zaklade, ki ne koristijo nikomur, še njej ne. Sedi na denarju in ga ne obrača. Je socialno izolirana, ohola, skratka kot bitje je človeško okrnjena, pravzaprav nevrotična. V bistvu je sociopat. Ne
Preberite več

Javna beseda

Slika
(ilustracija Polona Lovšin: O fantu, ki je šel v pekel po cegelc) V pravljicah je imelo prekletstvo veliko moč, ker so imele  besede veliko moč. V predpismeni družbi je izrečena beseda imela pomen današnje podpisane, požigosane, overovljene pogodbe. Mogoče še večjo, ne vem, nisem antropolog in nisem bila zraven, ko so se v davnih, davnih, davnih časih ob ognju menili o mejah, porokah, prenehanju vojn ali obsojanju in morebitni kazni tistih, ki so škodovali plemenski ali rodovni skupnosti. Beseda je imela moč odrešitve ali prekletstva. Žal sem zraven ob procesih, ko beseda izgublja posvečen pomen. Besede so postale kot bič, ki na družabnih omrežjih strupeno ošvrknejo zdaj tega in zdaj onega. Nič ni bolj enostavnega kot ljudi naščuvati proti posamezniku. Množica tekmuje v tem, kdo si bo izmislil boljši, bolj duhovit vic o posamezniku, kdo bo bolj moraliziral o vsesplošni pokvarjenosti, kdo bo bolj izviren v predlaganju morebitnih fizičnih in drugih kazni za posameznika, ki je ukrade
Preberite več