Politika, ampak ne politika politika, pač pa kulturna politika

Za prihajajoči kongres Zveze bibliotekarskih društev Slovenije, ki bo ta teden, sem na povabilo kot prejemnica Čopove diplome pripravila prispevek Povezanost kulturnih politik in bralne kulture v splošnih knjižnicah.
V resnici ni načrtovane politike za to, da bi se veliko in z veseljem bralo. Včasih je sicer bolje, da država ne ureja vsega našega življenja, ampak če opozarja na to, naj ne pozabimo otrok v vročem avtu, bi se morala pobrigati za to, da so državljani čim bolj usposobljeni. Kar branje omogoča. Samo kaj, ko je delitev pristojnosti na kulturo in izobraževanje preko ministrstev vsemogočna. En košček branja spada pod kulturo, drugi pa pod izobraževanje. Vendar smo pri kulturi bolj svobodni, ni nam nujno brati Pestrne ali kaj drugega in uganjevati, kaj je hotel pesnik povedati. Zagotavljam, da je kulturniško branje bolj užitno, v resnici je - nadvse užitno, uživaško in poučno. Verjamem, da je to prava pot k bralni kulturi.

Država določa, občina plačuje
V članku sem se resno ukvarja s polstrukturiranimi intervjuji, s katerimi sem zbrala mnenja nekaj deležnikov o izvajanju kulturne politike.

Knjižnice moramo izpolnjevati strokovne, zakonske in strateške zahteve, ki jih pred nas postavlja državna kulturna politika, na drugi strani pa delujemo v okviru finančnih zmožnosti, ki nam jih odreja lokalna skupnost. Vendar so tudi občine postavljene pred dilemo. Država določa, občina financira. Hkrati pa smo knjižnice del javnega sektorja, v katerem vladajo uravnilovka, birokratizem, kolektivi se starajo zaradi prepovedi zaposlovanja ... 

Veljavni model kulturne politike ni več najboljši, no, mogoče celo dober ne

Na veljavni model kulturne politike leti kar nekaj kritik in pobud za spremembe, ena od močnih pobud prihaja iz t.i skupine SRČ (dr. Smrekar, Rotovnik, dr. Čopič), ki meni, da je » sedanja ureditev nepravična do novih generacij strokovnjakov in umetnikov, potisnjenih v zapostavljen položaj; neuspešna, ker postavlja interese zaposlenih pred interese institucij; neučinkovita, ker so plačani tudi zaposleni, ki niso polno zasedeni; nepregledna, ker s pomočjo kolektivnih teles in kolektivnega odločanja zamegljuje individualno odgovornost (ministra, direktorjev, področnih svetovalcev, članov komisij ...).«  V predlogu za nov Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (2016) se ta skupina  zavzema med drugim za odgovornost države za  kulturo kot javno dobrino,  za vlogo stroke pri upravljanju kulture; meni tudi, da je potrebno postaviti kulturno poslanstvo pred delovne pravice. 

Skratka, marsikaj škripa v sistemu. Naj ne škripa še človek.
Škripa pa tudi menda v slovenski košarkarski organizaciji, pa so naši košarkarji vseeno evropski prvaki. To me utrjuje v mojem prepričanju, da so pred sistemi in organizacijami vedno ljudje. 

Goran Dragić, kapetan najboljše košarkarske ekipe v Evropi: "Greš pač na polno. Jaz sem šel vso svojo kariero na polno.  … Ko končaš tekmo, ne moreš več vplivati na to, kaj se je zgodilo. In da potem živiš s tem obžalovanjem, da nisi dovolj treniral, da nisi dal vsega, kar je v tvoji moči – tega si preprosto nočem dovoliti."

Gogi, jaz tudi ne. Vedno verjamem, da je mogoče biti tudi v slabih časih dober človek, košarkaš, knjižničar, prodajalec, doktor, učitelj, voznik, strateg ... Včasih uspemo, včasih ne, ne glede na našo dobroto ali nedobroto. Samo tisti črviček  - da si ali pa nisi dal vse od sebe, ta pa takrat miruje. In to je zelo v redu.
(spodnja slika je vzeta s strani: http://perceptionvsfact.com/5m5i)