Svet bi morali voditi filozofi, zaljubljeni v življenje

»Kaj je torej ljubezen? Ljubezen je pot (dogajanje, ne dogodek), po kateri mora človek hoditi vse življenje, da začne postajati subjekt, da razvije svojo enkratno in neponovoljivo identiteto. Lahko (sočloveku) da in daje tudi tisto, česar nima. In ne doživlja ga kot fantazmo, temveč kot internalizirano drugačnost.« (Marjan Kordaš: Eros in psihe, Založništvo J. Jezernik, 2016, str. 54)

Identiteta in poslanstvo

Dogajanja ob poti so del gradnje identitete tudi v strokovnem, poslovnem, službenem okolju. Drugače ne gre, saj smo v okolju, kjer delamo, tretjino dneva. Svojemu delu mnogi rečemo poslanstvo. S tem izražamo prepričanje, da je to, kar delamo, zelo pomembno, smiselno, da sem prav jaz tukaj in zdaj zato poslana in odgovorna, da smisel izpolnjujem. Mislim, to se sliši malo trapasto in mesijansko ... Nihče ni nenadomestljiv, niti tisti, ki imamo svoje delo za poslanstvo. Vendar se oblikujemo ob našem delu, razvijamo svojo indetiteto, odgovornost, pot, smisel, iščemo poti, da dajemo svetu najboljše, kar znamo, najboljše, kar svetu manjka: dobrin, zdravja, varnosti, knjig, učenja, pomoči, empatije, vode, hrane, elektrike, dobrih cest ...

Kar pomeni tudi to, da je moje osebno zadovoljstvo v življenju povezano z mojim občutkom, da ima moje poslanstvo globok smisel. Kot otroci smo peli: "Če si srečen in če srečo rad bi še delil z nekom, če si srečen z rokama zaploskaj si ..."  Naj dodam: če si srečem, imaš službo, če si še malo bolj srečen, v službi ne doživljaš napetosti, rivalstva, šikaniranja in moginga,; če si kar srečen, imaš dobro službo, če si zelo srečen, si se oblikoval ob poslanstvu in ima tvoja služba smisel.

V iskanju smisla

»Se pravi, človek je svoboden, če lahko izbira med različnimi možnostmi. Skoraj vedno obstojita vsaj dve možnosti; a čim bolj je človek pogumen in bister, tem več možnosti izbora lahko ustvari. In svoboda je po naravi stvari omejena samo s štirimi etičnimi načeli (kategorijami), ki so:

• svetost (človekovega) življenja,

• posvečenost mrtvih, 

• dostojanstvo človeka in 

• ljubi svojega bližnjega kot samega sebe.« ((Marjan Kordaš: Eros in psihe, Založništvo J. Jezernik, 2016, str.159)

Svetost človekovega življenja posvečujem s tem, da delam za družbeno dobro, v knjižnici sem lahko v nenehnem stiku z velikimi duhovi, ki jih več ni, a so živi in nam govorijo, svetujejo in vodijo, če se za to svobodno odločim. Pogovarjam se lahko s Platonom ali Ivanom Sivcem. Knjižnična etika neguje človekovo dostojanstvo in prav tako sama narava dela, saj je branje ena od poti pri negovanju in razvoju dostojanstva. To je ponotranjena dejavnost. Vse to pa je zelo smiselno.

Nad obliko je vsebina

V svoje vrste dobivamo novodobne managerje, ki bodo knjižnice bodisi od znotraj bodisi od zunaj (kot zaposleni na občinah) morda uspešno reševali pred lenimi in problematičnimi delavci z odpuščanji, ki bodo poslovno plat uredili na gospodaren (recimo, da avtorjem za nastope plačujemo le po 100 evrov, najdražja knjiga je lahko 50 evrov ipd.), pravniški način, a brez vsebine. Ostro, a brez ljubezni, urejeno, a brez pravega smisla, pravno korektno, a brez vsebine. Pravilniki in načrti integritete, čitalniški red za izganjanje nemira in problematičnih najstnikov, strogo urejanje izterjave dolgov – se strinjam, to mora biti vse regelreht. Ampak skrivnostno čutenje, včasih slepa vera v moč dobrega, včasih vera v poslanstvo nam dajo vedeti, da mora biti za tem redom vsebina in da red služi vsebini in ne obratno. Vsebina, to je zaljubljenost v življenje.

Svet bi morali voditi ljubeči filozofi

Ker je ljubezen skrivnostna, je očitno težavno tudi razumevanje in razvijanje vsebine. V čem je smisel knjižnic? To je vsebina. Tega pa se daljnoročno ne da razvijati, ne da bi bili knjižničarji vsaj malo filozofi in veliki zaljubljenci v modrost, iskanje, vsebino, skrivnost, v ljubezen samo in pot iskanja. Vsi vodje bi morali biti zaljubljenci v življenje in iskati odgovor na vprašanje ZAKAJ: zakaj rabimo knjižnice, zakaj rabimo ceste, zakaj rabimo kavarno Veronika ali gostilno na Starem gradu, zakaj namenjamo denar svetovanjem, komunali, cvetju na grobovih, izobraževanju ... zakaj namenimo toliko časa ljudem, ki nas ne marajo, zakaj naj nas bi vščeki na družabnih omrežjih osebnostno krepili, zakaj nam je ta slika všeč in druga ne ... Zakaj delam to, kar delam?

Več je odgovorov na zakaj, bolj smo usmerjeni k bistvenemu, torej k delovanju,  in manj k nesmiselnemu birokratiziranju, ki je pogosto ovira delovanju in je namenjeno zgolj in samo izpolnjevanju predpisov in nadzoru.

Uradnikov je veliko, a malo je ljubimcev, še manj filozofov.

Čedalje bolj sem prepričana, da bi morali svet voditi filozofi, zaljubljeni v življenje. Ti bi vedeli zakaj in kako, z veliko mero veselja in medsebojnega zaupanja v skupno dobro in v dobro, ki je v ljudeh. No, skoraj v vseh.

foto: Breda. To je angel z mostu pred Angelskim gradom v Rimu. Pogled je usmerjen naravnost v Kamnik.