Moč življenjskih zgodb

V zadnjem času se ukvarjam z delavnico o pripovedovanju življenjskih zgod za vzgojiteljice. Skušala sem ubesediti pomen tega, zakaj otrokom pripovedovati tudi resnične zgodbe z dobro vsebino. Saj vendar vemo, kajne, kako je to dobro. Na tem temeljijo književnost, filmi, drame, naša komunikacija. V to moje vzporedno življenje pa je kot po naključju treščila knjiga Moj boj Karla Oveja Knausgaarda. Natančna življenjska zgodba odraščanja in zorenja ob muhastem očetu in ob dejavnostih, ki oblikujejo človeka. Odgovor je kot na dlani. Zgodba integrira in osvobaja.

Koliko spomina na preteklost ohranimo?

»Moja podoba očeta tistega večera leta 1976 je, z drugimi besedami, dvojna: po eni strani ga vidim, kot sem ga videl takrat, z očmi osemletnika, nepredvidljivega in strah zbujajočega, po drugi strani pa ga vidim kot vrstnika, čigar življenje prepihava veter, ki trga ter odnaša s sabo vedno večje kose smisla.« (K. O. Knausgaard, Moj boj, str. 16)

Moj spomin na celotno leto 1976 je zbledel, kaj šele na poseben večer, prostor ali mojo interakcijo s konkretno osebo iz mojega življenja. Zdi se nam, da je naše življenje prekrito z debelo plastjo pozabe. Zdi se nam tudi, da v resnici ni posebej zanimivo, da bi bilo potrebno spomine dvigniti na površje, jim dati barve, zvok in vonj ter življenje. Mogoče je nekatere stvari sploh bolje pozabiti. V resnici imamo na posamezna pomembna obdobja ali osebe vsaj medle vtise in z nekaj raziskovanja bi lahko odprli Pandorino skrinjico spominov. Zanima nas, kako so drugi odkrili pomene v svojem življenju in v navideznem kaosu, o katerem govori tudi trenutno eden najbolj znanih skandinavskih pisateljev Karl Ove Knausgaard. Povezati kaos v pomen je isto kot dati življenju smisel, no, to je to. Pisanje in pripovedovanje imata lahko tudi funkcijo osvobajanja tistega, kar boli, ovira ali frustrira. Tega žal ne pozabimo.

»Ko sem napisal prvi roman, ga je moj urednik označil kot spomenik moškemu sramu. Ta je bil tako pomemben del mene, da ga sploh nisem prepoznal kot sram. Pisanje je lahko način, kako se ga znebiti. Ko vse zapišeš, si svoboden. In česa se osvobodiš? Ljudi, ki te gledajo. Mislim, da je sram eden od osnovnih mehanizmov socialnega življenja. Vse regulira in vpliva na ljudi, da se lepo in dostojno vedejo drug do drugega. Ampak jaz sem ga imel preveč.« (http://www.theguardian.com/books/2015/mar/01/karl-ove-knausgaard-interview-shame-dancing-in-th-dark)

Zgodba in pripovedovanje

Pripovedovanje je najboljši način, kako organiziramo lastne izkušnje, in najboljša oblika, kako izrazimo to, kar vemo o sebi in drugih. V nas prevladujejo zgodbe iz otroštva, prav te so temelj vseh zgodb tudi v odrasli dobi. Pripovedovanje je pomembno za vsakdanje interakcije, za organizacijo podatkov in tudi kot močna psihološka sila.

Pripovedovanje je ubeseditev jaza in je integracija življenja. V narativni okvir so smiselno, časovno, vsebinsko vpeta mnogotera dejanja, dogodki in izkušnje iz našega življenja. Pa seveda tudi liki, tako pomembni kot nepomembni. Med najpomembnejšimi so starši. Pripovedovanje je pot do razumevanja naših ali tujih izkušenj po dveh poteh: čustveni in razumski. Podatki, čas, liki, filozofski pogledi (tudi takšnih intervencij v romanu ne manjka) so kognitivna plat orisovanje neke celote. Pripovedovanje je pot srca, čustev, zdravilnosti, no, skratka, notranjega sveta, kakor koli mu že rečemo. Ko pripovedujemo, spregovori tudi duša in iz pozabljenih spominov vstanejo podobe, ki dobijo ime in moč, da  njimi razdremo stare uroke. Karl Ove je obračunal s sramom in s pijanskim očetom.

Zgodba in roman

Knjiga norveškega pisatelja Karla Oveja Knausgaarda Moj boj je navkljub obsežnosti postala mednarodna uspešnica. Od leta 2009 do 2011 je v šestih delih in na 3500 straneh opisal svoje življenje. V prvi knjigi je središčni motiv odnos z očetom, ki se je od uglednega učitelja spremenil v popolnoma propadlega alkoholika. Knjižni projekt je odmeven, bran in prodajan. Na čem temelji uspeh natančnega seciranja osebne življenjske zgodbe, ki v resnici ni nekaj zelo izstopajočega? Izstopajoča je namreč zmožnost pisanja, opazovanja, reflektiranja, premisleka, povezovanja na videz banalnih izkušenj v širši izkustveni okvir. Posebej se nas seveda dotakne končni obračun z mrtvim očetom, ki je za seboj v rojstni hiši zapustil popolno in razčlovečeno opustošenje. To je po moje moč te zgodbe.

V resnici sem se sama čez nekatere strani težko prebijala in nekateri deli so se mi zdeli preobremenjeni z detajli (na vožnji k mrtvemu očetu sta se z bratom ustavila na bencinski črpalki, mimo sta zapeljala dva tovornjaka, tovornjakar je imel smešno frizuro …). Kmalu bi jo celo odložila, pa me je vseeno branje vleklo naprej, ker me je zanimalo vprašanje – kako se bo poslovil od očeta, ali bo Karl Ove na koncu naredil obračun, kako je to predelal … Skratka, zanimala me je zgodba, kakor se je odvijala v junaku.

Ni mi bilo žal. Zgodba še vedno odmeva v meni. Na čustveni ravni odmeva junakovo žalovanje za očetom, ki ga je sovražil, na razumski nov pristop k pisanju romanov.

»… Pisanje o meni in pod mojim polnim imenom pomeni, da nimam več kaj skrivati. Še več, koga pa bi zanimalo moje življenje in stvari, ki sem jih naredil ali o katerih sem premišljeval ali ki so se mi zgodile? Jaz sem bil nihče. To je temeljni dvom vseh avtorjev, ko pošiljajo rokopis urednikom: kaj sem napisal takega, da bi si za branje nekdo sploh želel vzeti čas?«(http://www.theguardian.com/books/2016/feb/26/karl-ove-knausgaard-the-shame-of-writing-about-myself

Zgodba in jaz ter ti

Nikoli ne bom Karl Ove. Pišem pa zase, da se bolje počutim in beležim zadeve, ki jih moram beležiti, da moja pot ni siva pot, ki me pelje neznano kam. Cilj je neznan, a pot je barvita. To kar pišemo in govorimo, smo, tudi v kontekstu tega, česar ne napišemo in povemo, saj mislimo, da skrivamo. Zato ima roman lahko takšen naslov – osvobajanje pred skrivnimi frustracijami in blefiranjem je res boj. Zato imajo lahko življenjske zgodbe moč.  

Vsaka dobra zgodba je pogovor med bralcem in avtorjem. Dialog se nadaljuje v bralčev monolog. Tudi za vsakdanje pripovedovanje lahko odpremo spominsko Pandorino skrinjico našega življenja in v njej najdemo marsikaj, za kar bi si naši poslušalci vzeli čas, če bi jim to povedali. Posebej otroci in še posebej, če povemo posebne zgodbe o tem, kako smo premagali pošasti (sram, zavračanje), kako smo odšli na skrivnostno potovanje (t.j. smo se izgubili), kako smo rešili nenavadno nalogo (premagali odpor do matematike, se znebili strahu pred temo …). Če bi Karl Ove bral tale moj blog, bi bil mogoče zgrožen, za kakšen banalen navdih sem izkoristila njegov roman. Lahko bi reflektirala tudi kaj drugega, poznam kar nekaj odraslih otrok alkoholikov, ampak to je tema, ki presega namen tega pisanja in mojega razumevanja.

 (spodnja slika je vzeta s spletne strani:http://knausgaardian.tumblr.com/)