Joj, ne že spet! Proračunska luknja …

Ustavno sodišče je razveljavilo nepremičninski davek, ki naj bi vladi prinesel menda 230 milijonov prihodkov. (Bomo pa občinam plačali  nadomestilo za stavbno zemljišče, tako da so občine ohranile svoj izvorni prihodek, država pa ga je pač izgubila.) Če prav povzemam iz oddaje Odmevi, ki jo je včeraj vodil Slavko Bobobnik (30.3.2014), in iz pogovora z državno sekretarko z ministrstva za finance je zdaj problem 205 milijonska luknja v proračunu in vprašanje, kako to luknjo zapolniti. Je odgovor krizni davek ali povišanje DDV-ja? Skratka, premierka je že v prvih odzivih napovedala boleče ukrepe. Sindikalisti   že postavljajo omejitve – češ pokojnine in socialne transferje pustite pri miru, gospodarstveniki pa menijo, da bi dvig DDV-ja še bolj obremenilo gospodarstvo in povečalo brezposelnost. Sekretarka z ministrstva za finance in Bobobnik pa sta v včerajšnji oddaji omenjala tudi rešitev v fleksibilnih proračunskih odhodkih – torej je možnost delnega prekrivanja te luknje varčevanje. Moja malenkost si ne domišlja, kako rešiti problem proračunske luknje, lahko pa zagotovi, da državni fiasko in kaos občuti ne le pri družinskih financah, pač pa tudi, ko opazuje, kako si bližnji in manj bližnji družinski člani iščejo službe ali omagujejo pri premagovanju birokratskih ovir, ko so skušali vzpostaviti svoj posel za lastno preživetje in hkrati v korist družbe. To bi bil primeren način, kako bi lahko država delovala - tako, da dopusti, da državljani sami poskrbijo za svoje preživetje in so hkrati tudi vsaj povprečni potrošniki.

Sanje, kako državi z veseljem dati, kar naj bi ji pripadalo

Že pred davnimi časi sem izgubila vero v prepričanje, da je država en velik, dobro naoljen sistem, ki skrbi za to, da življenje nas, navadnih smrtnikov, teče čim bolj neovirano, pravično, mirno, da lahko plačujemo davke in tudi trošimo pošteno zaslužen denar ... Za to bi si država upravičeno zaslužila, da od svojih plač in drugih morebitnih prihodkov dajemo nekaj denarja za to, da so otroci varovani v vrtcih, da gredo v dobre šole, da smo v bolezni varni in nam ni treba dati celega premoženja za to, da nam operirajo žolčne kamne ali raka in da pravzaprav pridemo na vrsto za operacijo po možnosti takrat, ko smo še živi. Dali bi z veseljem denar tudi za to, da nadarjeni umetniki ustvarjajo za nas slike, pesmi in romane, no, okej, lahko tudi kakšno inštalacijo … Pa seveda za knjige! Da se izdajajo, kupujejo, berejo. Izposojajo.

Bralna pismenost je osnovna kompetenca, ki posamezniku omogoča uspešno družbeno in osebno življenje. Kvalitetna izobrazba v kombinaciji s samostojnim in kritičnim branjem je en del družbenega uspeha, drugi del pa je okolje, ki spodbuja samozavestno voditeljstvo, pogumno izpostavljanje in nehlapčevsko držo. Očitno tega nismo dobili mi ne v šolah in ne doma, očitno tega nismo dali svojim otrokom.

Javni sektor, pomagaj zakrpati proračunsko luknjo!

Določeni deli javnega sektorja že čutimo varčevanje, že dlje časa. Ne samo pri plačah, kjer so spet najbolj prizadeti mladi sodelavci, ki pet let nimajo možnosti, da bi se jim dvignila plača in jih tolažimo – imate vsaj redno službo. Ampak ti mladi kolegi delajo isto delo kot njihovi starejši kolegi, ki imajo neprimerno večjo plačo in pogosto tudi drugačen odnos do dela. So namreč doživeli še zlate čase socializma in so mnogi prepričani, da je služba za nedoloče n čas njihova osnovna pravica, ki jim samoumevno pripada. Varčujemo pri vsem, od materialnih stroškov do stroškov dela. Knjižnice pa že prej itak nismo bile bogate, daleč od tega, ker pač politično nismo bile ocenjene kot koristen del javnega sistema z vplivno močjo.

Glavno vprašanje, ki me muči že nekaj časa, je: ali res varčujemo tam, kjer je to ne samo smiselno, pač pa tudi spodobno in pravično? Zdravstvo? Birokracija? Imam družinsko izkušnjo z odpiranjem dejavnosti, ki je terjala dve leti, tri fascikle dokumentov, ne vem koliko predpredovoljenj in mnenj in ki je na koncu izpadlo takole: dovolimo vam začeti posel, če že imate pet zaposlenih. S tem oviranjem se je ukvarjalo kar nekaj birokratov in nekaj drugih strokovnjakov, ki so na koncu zaključili, da se ne da. Torej: toliko in toliko ur, da se nek predlog zavrne in iniciativa zabremza. Beremo tudi o tem, kako potekajo javna naročila v zdravstvu. Beremo o tem, kakšne ovire in nadzori izvajanja predpisov se izvajajo pri podjetnikih (neki napisi nekje brez šumnikov so nekega hotelirja drago stali, potem kazni zaradi prenizko postavljenega gasilnega aparata, potem kazni, ker ni dobro vodena evidenca izobraževanj za varnost pri delu ...).

Molimo za zdravo pamet!

Seveda je težko reči, kaj bi naredila jaz, če bi se znašla v čevljih naše premierke. Saj poznamo tisti indijanski pregovor, da je treba stopiti v mokasine nekoga, če ga želiš razumeti. To pomeni, da je enostavno modrovati v zavetju moje domače sobe.

No, če bi mi že bilo namenjeno stopiti v čevlje AB, potem si želim, da bi bili to čevlji Alje Viryent Novak, ker so že nekaj časa na mojem seznamu zadev, ki si jih želim v življenju uresničiti. (Prve tri točke so zelo duhovne in ontološke, četrta zadeva eksistenčno vprašanje, peta točka pa je par čeveljčkov iz delavnice Alje Viryent. Ki je tudi en neizkoriščen slovenski potencial.) Ni nujno, da na podplatih piše: mag. Breda Podbrežnik Vukmir, zaenkrat še direktorica Matične knjižnice Kamnik, za vedno mama treh otrok in zaenkrat babica ene najlepše punčke na svetu. (Upam namreč, da bom babica več vnukom in vnukinjam.) Ne bi hodila sama po sebi, dovolj je tega, da si to prizadevanjo storiti drugi.

Ampak ker sem že celo življenje v službi za določen čas in ker nimam nobenega političnega kritja ali kakršnega koli drugačnega kritja, razumem, da javni sektor okorel sistem, da pogosto ministri niso tisti, ki določajo politiko svojega sektorja (na primer zdravstvenega), in da je težko odločati o žitju in bitju vsakdanjih ljudi, če večino svojega življenja preživiš kot uradnik ali politik. Razumem, da je hiperregulacija namenjena lovljenju majhnih rib. Razumem, da stvari niso takšne, kot so videti.  Ampak vseeno ne razumem in ne sprejemam, da smo se znašli v položaju, ko imamo kar naprej čedalje večje proračunske luknje, ko moramo dokapitalizirati banke, ker so te dajale kredite tajkunom, da je biti brezposeln normalno in da nimamo možnosti, da bi zaživeli običajno, mirno življenje v državi, ki se ne pretirano vmešava v vsakdanja življenja z vedno novimi davki in s slabimi državnimi servisi in ki celo s hiperregulacijo in omejitvami onemogoča podjetništvo. Zato cenim vse zdravnike/zdravnice, medicinske sestre, policaje na cestah, gasilce, knjižničarje in knjižničarke, učitelje in učiteljice, vzgojiteljice, ki se trudijo biti dobri del slabo delujočega državnega sistema, saj delujejo za ljudi. Tako kot mi v knjižnicah. Namesto države čutimo zadrego, ko nam mlajša in visoka izobražena oseba s sramom pokaže potrdilo, da je brezposelna, in ima zato zastonj članarino, in lahko dostopa do dialoga z največjimi umi tega sveta. Preko knjig. Cenim in spoštujem vse podjetnike, izdelovalce fensišmensi čevljev, oblek in nakita, izpušnih cevi in tlakovcev, omar in miz, svetovalce, ki pomagajo podjetjem s svojim pravim znanjem,in ki se ne zanašajo samo na državo, optimiste in voditelje, ki svoji majhni lokalni skupnosti rečejo: pejmo naprej, pejmo asfaltirat, pospravit posledice žleda, pomagat sosedu ali pa pejmo skupaj v hribe.

Ne razumem pa tega, zakaj imamo takšne voditelje. Mogoče imamo pridne roke pa premalo zdrave pameti, ki bi od nas terjala, da si postavljamo prave voditelje?

Naši levi in tudi desni voditelji pričakujejo slepo vero v njjihove odločiteve, čeprav imajo bodisi v imenu stranke kakšno besedo v povezavi z demokracijo bodisi so njihovi govori polni lepih misli o človekovih pravicah, drugačnosti, tolerantnosti ...  Človek, ki je preko branja v nenehnem dialogu z veliki umi človeštva, vedno dvomi in postavlja vprašanja. Prosim vas, da nas tudi takšne pustiti delovati in živeti. Nikomur nočemo nič hudega, samo slepo slediti pa ne moremo.

Molimo za zdravo pamet, kaj nam drugega preostane. Če ne koristi, pa ne škoduje. Molitev namreč, zdrava pamet koristi!