4,8 milijard evrov bi bilo dovolj za 6850 let delovanja ene takšne majhne knjižnice, kot je kamniška

Živimo, kar govorimo

Knjižničarji verjamemo v moč knjižnic, branja in znanja, v moč dostopnosti do informacij. Lahko bi si pripovedovali neskončno veliko zgodb o tem, kaj se nam vsak dan dogaja, koliko odzivov doživimo, ko so ljudje hvaležni in veseli, da jim nudimo knjige in drugo različno gradivo, pa tudi storitve in možnosti učenja, še zlasti, če službeno obvezni in kakovostni storitvi dodamo prijazno besedo, oseben odziv, nasmeh in človečnost. Vemo, kaj dajemo družbi. Verjamemo v skupno in javno dobro. Odpiramo vrata vsem, brez razlik. Občutimo težke čase, ko se dogovarjamo za finančna sredstva za naše delovanje in tudi tako, da se v naše knjižnice vpisuje čedalje več brezposelnih, ko ponujamo brezplačne storitve in smo najbolj dostopna kulturna dejavnost za celo družino čez ves dan.

V novembru sem bila na srečanju z misijonarjem Pedrom Opeko. Kdo ga ne pozna. Odprl nam je srca s svojimi preprostimi besedami, s katerimi je naslikal Slovenijo kot veliko deželo velikih ljudi in s katerimi je govoril o bratstvu, solidarnosti, spoštovanju, sočutju.  Čeprav je prejel nekaj provokativnih vprašanj, tudi o begu njegovega očeta z morišča in njegovi rešitvi, je vendarle govoril o dobroti. Poudaril pa je, da so njegove besede zato učinkovite, ker jih živi. Tudi mi živimo naše poslanstvo. To sem spoznala v osemletnemu mandatu kot predsednica sekcije za splošne knjižnice, ki ga v letošnjem letu zaključujem.

Živimo, kar nam drobijo drugi

Očitno je edina dodana vrednost današnjega časa prav osebna in poklicna integriteta. Sicer to človeku lahko vzamejo in v tistih trenutkih, ko te tlačijo in brcajo v rit, ne pomaga notranji občutek, da si delal dobro in prav. Brce bolijo, zelo. Ampak vseeno. Prisegam na ta dva temelja, tudi bolečina mine, pogled se zbistri in na koncu šteje tisto, kar je dobro in prav. Težko mi je, ko se oziram naokrog po družbeni stvarnosti in spoznavam, da so nas zelo nategnili. Da mnogi obrazi s prijaznim videzom zakrivajo slaba dejanja in da enostavno ni mehanizma, da bi lahko ljudi na zunaj opredelili kot dobre in slabe. Ves čas je potreben napor odločanja in razmišljanja. In ko se pri nas po družabnih omrežjih kregamo, ali je hujši murgelski palček ali princ teme, … se širi bančna luknja. Strast do sovraštva bi morala na tej točki postati strast za pravico, družbeno dobro in človečnost. Po sodiščih se Slovenci kregajo za meter zemlje, tu pa brez besed dopustimo, da so nam iz žepa vzeli denar in ga zapravili ali kar koli že, potem pa še enkrat pustimo, da nam spet vzamejo, ker je potrebno ta dolg vrniti. Bančna luknja ni naš uspeh, pač pa poraz slovenskega značaja. Tako je velika, da bi lahko kamniška knjižnica brez skrbi in z zdajšnjimi obrati delovala do naslednje ledene dobe. Ljudje, ki so nam zakuhali to godljo, ne živijo, kar govorijo, zato pa najbrž živijo dobro na naš račun.

Vrednote

Branje, znanje, učenje, vedenje, odločitev za javno dobro, odgovornost, radovednost, sodelovanje, solidarnost – vse te vrednote niso nič novega. Vsi smo zanje, seveda, sploh pa javno. Vendar so neznane sile v Sloveniji, najbrž so bili to zeleni možički z antenami na glavi, povzročili takšen primanjkljaj, da si je to težko predstavljati. Višino finančne luknje sem delila z letnim proračunom naše knjižnice. Pomagati sem si morala z guglom, da sem si lahko predstavljala, koliko milijonov je milijarda. Izračunala sem, da bi 4,8 milijarde evrov zadostovalo za 6800 let delovanja kamniške knjižnice.

To dopustimo zato, ker namesto vrednot iz prve povedi cenimo sledenje, brezpogojno pripadnost, pridnost vdanega hlapčiča na gospodarjevem gruntu … V našem proletarskem naselju so naše mame druga drugo ocenjevale po tem, kako belo perilo ima in če je perilo na vrvi za sušenje obešeno pravilno: od majhnih gat do največjih gat, od robčkov do rjuh. To, da delaš prav zaradi sosedov, je bila pomembna vrednota. Ni se spraševalo, kakšen smisel razen estetskega, ima takšno obešanje gat. Pomembno je bilo, da je Rezka to videla in vedela. Saj ne zanikam vseh vrednot, ki smo jih živeli, ampak ta vdanost v splošno prepričanje je poligon manipulacij, ki jim slovenska mentaliteta ni kos. Tako je danes za mnoge vodilo le to, kar reče Janez, na drugi strani pa so mnogi prefrigani spin doktorji, ki oblikujejo javno mnenje tako, da povedo, da je edino zveličavno obešanje opranega perila takšno, da so na začetku majhne in na koncu velike gate. Če delaš drugače, si čudak in te bomo izločili iz velike, srečne, levičarske družine. Kot si seveda izločen iz desne družine, če javno ne vpiješ, da je treba prepovedati splav ali če javno ne izražaš vere v lik in delo Janeza Janše. Pri nas bi morale biti stranke takšne, da je njihov pripadnik lahko svoboden človek kljub izkaznici. No, v nekaterih pa predvsem pošten, saj nekatere kvazileve stranke bolj drži skupaj veselje do moči kot veselje do ustreznega vodenja družbe.

Nič novega pod soncem. Če bi več brali, bi videli, da se zgodovina ponavlja. Če bi imeli v sebi vsajene še vrednote, bi zdaj jasno, javno, glasno pričakovali, da se vse krivice poravnajo in da nas nimajo za norca, ko primanjkljaj v višini 6000-letnega budžeta povprečne knjižnice predstavljajo kot uspeh.
Znanje 
Če bi bilo tako, ne bi rinil v politiko človek, ki ne zna skupaj spraviti dva stavka brez smešnih slovničnih napak. In potem se v svoji trhli samozavesti norčuje iz prispevka mojega najboljšega prijatelja, ki ima to srečo, da je moj mož. Igor je v svojem komentarju pisal o tem, da bi si kakšna druga znana, uveljavljena osebnost zaslužila, da bi po njej nosila ime kakšna kamniška šola. Namreč namesto Toma Brejca. Kar je seveda utemeljil s citati iz člankov iz Kamniških zbornikov in drugih relevantnih virov. Tudi z osebnimi spomini žene, ki je bila vdova po talcu, ki so ga leta 1941 ustrelili Nemci zaradi njegovega naprednega prepričanja. Nič ni pomembno toliko, kot poniževalno navržena opazka, da je moj mož brez službe in posledično torej z obiljem časa in nič denarja. Ni pomembno, kaj je napisal in kako utemeljil, pomembno je, kdo je to napisal in da je Tomo Brejc revolucionar. Pika. Ali je Tomo delal dobro, ni važno. Važno je, da so na začetku vrvi za obešanje perila obešene majhne gate. Ker je takšna navada.