Dan knjižničarske enotnosti

Včeraj je bil božič, danes je dan samostojnosti in enotnosti. Dva prosta dneva in kot je za proste dni značilno, utrinki in domisleki dežujejo.

Knjižničarstvo se je tako kot druge družbene dejavnosti znašlo na prepihu sprememb. Ko že mislimo, da smo doživeli že vse, kar se doživeti da, useka še kaj nepredvidljivega. Kar je prav, ker se tako sprožajo spremembe na bolje, žal pa včasih tudi na slabše.

Če ni to e-knjiga, za katero so namesto knjižnic, stroke in tudi našega ministrstva prevzele pobudo založbe, je potem to znižanje sredstev  za nabavo knjižničnega gradiva ali pa zavračanje soglasij za nadomestne zaposlitve, študentsko delo in avtorske pogodbe kljub argumentom, da je število zaposlenih pod minimalnimi standardi. Marsikje prepih ali lahno burjico ali kar tornado (odvisno od občine do občine) povzročajo še zahteve naših ustanoviteljev. Lahko bi rekli, da ne gre za zahteve, pač pa za pričakovanja, da nehamo komplicirati s knjižnicami, ker so občinski proračuni obremenjeni z drugimi obveznostmi, tudi takšnimi, ki jih predpiše država, lokalna skupnost pa jih mora izvajati. Ko bi šlo za dogovor o racionalizaciji, kako za manj denarja narediti več, bi človek še razumel. Ko pa gre v največ primerih po Sloveniji za apriorno odklanjanje knjižnične dejavnosti kot nepotrebnega sistema, je strah, da bomo razvojno zdrsnili na nivo društvenih in prostovoljnih organizacij, upravičen.

Deloma je resentiment lokalnih skupnosti do države razumljiv, češ nalagajo nam standardne obveznosti in nova finančna bremena, ki jih mi ne zmoremo. To je treba reči v prid vsaj približni objektivnosti ocenjevanja ravnanj občinskih vodstev, ki morajo krmariti med politiko, stroko, zahtevami, pričakovanju, komunalo, šolami, vrtci in drugimi potrebami.

Manj pa je razumljivo, da knjižničarji nimamo dobrega uvida, kaj se dogaja s splošnimi knjižnicami. Po našem ribniku krožijo ščuke, ki bodo pregnale knjižničarske krape. Ukvarjamo se s temami, ki za krizni čas niso življenjskega pomena in vihamo nos drug nad drugim. Prevladuje mnenje, da je vse delovanje in vsi pogoji, ki so potrebni za delovanje splošnih knjižnic, odvisno od managerskih sposobnosti direktorjev. Zato večinoma sramežljivo molčimo o tem, kaj vse se dogaja po naši ljubi Sloveniji. Zato smo tako nepripravljeni, tako prepričani v svoje vzvišeno poslanstvo, da ne opazimo in si odkrito ne povemo, da lokalne skupnosti vsaka po svoje ravna s knjižnicami. »Res ne gre vse v skladu z vašimi pravilniki, ampak časi so težki,« je bil odgovor, ki sem ga na sestanku v naši lokalni skupnosti prejela na naše argumente, da bo nabava gradiva celo pod minimalnimi standardi. Če je kje kakšna resna grožnja, je to s strani tistih, ki imajo v rokah moč odločanja, a ne sprejemajo knjižnic. Za kakšno lokalno skupnost ima večjo vrednost mrliška vežica kot knjižnica. Pa naj se direktor raztrga ali pa gre protestno ležat pred to vežico. Pa naj bodo knjižničarji v splošni knjižnici še tako zavzeti in sposobni.

Na mesto dobrega vodenja in odločanja ter strokovne podkovanosti se že dlje časa plazi politična lojalnost. Zato je knjižnična mreža v nevarnosti, da se razbije. Niti naša moč niti naša povezanost nista ravno zgled, kako naj bi nek podsistem deloval, saj si včasih niti odkrito ne upamo priznati, kaj vse se dogaja po knjižnicah s strani njihovih lokalnih skupnostih, ravno zaradi prepričanja, da bi vse moral urejati direktor, ki mora s svojimi argumenti in znanji prepričati lokalne skupnosti v nujnost delovanja knjižnic. Ko se kateri od knjižnic kaj hudega dogaja, ji druge knjižnice ne stopimo v bran, stroka se ne poveže, slišijo se izgovori o tem, da nimamo pristojnosti in podobno. Ampak mnenje imamo, znanje in izkušnje in dober vpogled v to, kako knjižnice delujejo, kako in koliko jih ljudje uporabljajo. Kaj hočemo še več, da se branimo?

http://www.huffingtonpost.com/news/libraries-in-crisis/Dodaj napis