Objave

Vrabček, ki bi bil rad kot sraka

Slika
https://macaulaylibrary.org/photo/25817911 Nekega dne je vrabček srečal srako, ki je sedela na veji stare bukve. Sraka se je začela bahati: »Poglej, kako se moje perje blešči, bolj kot tvoje. Pa tudi dreti se znam tako lepo, ti pa tega ne znaš, ampak kar nekaj ščebetaš. Sem tudi večja kot ti.« Vrabček se ni spomnil nobenega odgovora, saj se mu je zdelo, da ima sraka res lepše perje in da je njeno dretje prav milo v primerjavi z njegovim čivkanjem, pa tudi večja je bila. Vrabček je postal žalosten. Potem je sraka še rekla: »Pa kako dobro kradem, ti tega ne znaš.« Vrabček je bil zdaj ne samo žalosten, ampak tudi nesrečen, ker res ni znal krasti. A sraka je nadaljevala: »Vsi me poznajo in občudujejo. Kdo pa tebe občuduje, mali sivi vrabček?« Vrabček je bil zdaj ne samo žalosten in nesrečen, ampak tudi nevoščljiv. Rad bi bil kot sraka, rad bi se drl kot sraka in kradel kot sraka. Tako slabo se je počutil zaradi nevoščljivosti, da se je odločil, da gre k sovi na terapijo. Potrebov
Objavite komentar
Preberite več

Mir mora biti!

Slika
Osa je odločno zabrenčala: »Zdaj se moramo boriti za mir. Živali ste preveč sebične in prepirljive, nekatere se med seboj celo jeste, na primer sova kakšno žabo ali žaba muhe. To se mora nehati! To je živalsko.« Čebela je vprašala: »Kako pa bomo to uredili?« Osa ji je odgovorila: »Odločno se je treba boriti za mir in proti nestrpnosti, kdor ne bo ubogal, ga bomo ose popikale, da ga niti lastna mati ne bo prepoznala.« Čebela je na to rekla: »Ne vem, če imaš prav.« Osa je še bolj odločno brenčala: »Imamo že prvi primer razbijanja miroljubnih namenov. Vse živali morate obsoditi ta grozni izpad!« Rogač je rekel osi: »Mir se dela tako, da so živali mirne in ne jezne, to ni noben mir, kar delaš ti, osa.« Osa se je razjezila: »To je drugi primer nestrpnosti in nasprotovanju miru. Vsi smo enotni, da v gozdu ni prostora za sovražni govor. Rogač, ti si neumen, grd in domišljav, ker imaš tiste smešne klešče.« Miška je prestrašeno zacvilila: »Osa, želim si, da bi bila bolj prijazna. Jaz sem
Objavite komentar
Preberite več

Žaba je zaregljala: »Sem zelo pomembna žaba. Pred menoj je veličastna prihodnost."

Slika
V rumeni hiši ob gozdu in ob vznožju hriba Stari grad živi pogumen Fantek. Zato gre velikokrat kar sam v gozd, brez očka in mamice. Pogosto sreča živali. Vse živali ima zelo rad. Z njimi se tudi rad pogovarja. Tokrat je ob luži srečal žabo. Videti je bila zelena, srečna in napihnjena. Na glas je regljala: »Fantek, ustavi se in me dobro poglej. Sem najbolj imenitna žaba daleč naokoli.« Fantek je odgovoril: »To je res, saj druge žabe daleč naokoli ni.«   Žaba je regljala in regljala in regljala: »Ja, zdaj se mi smeješ pa ne vem, kaj še vse. Le počakaj, da postanem predsednica.« Fantek ji je rekel: »Samo potem boš morala imeti tudi ministre!« Žaba je pogledala okrog sebe, kje je kakšen minister. Mimo je počasi, a premišljeno lezel polž. »Tale bo minister za šport in šolo, ni ravno hiter, je pa premišljen,« je rekla žaba. Še enkrat se je napihnila in se ozrla okrog sebe, takrat pa je mimo prilezel močerad: »Tale je pravi za policijo, ker je videti malo nevaren.« V tistem trenutku
Objavite komentar
Preberite več

Kdo je glavni (napol pravljica)

Slika
Add caption Nekega lepega dne so šli Punčka, Fantek, kuža in muca, tako kot ponavadi, na Stari grad.   Pot vodi skozi gozd. Tokrat so se ustavili ob klopi, kjer se pot razcepi na dvoje, na Stari grad in na Špico, ki je višji hrib kot Stari grad. Tokrat so bile ob klopi zbrane živali: veverica, sova na najnižji veji bukve, srnjak, zajec in lisica. Na glas so se prepirale. Sova je jezno ukala: »V tem gozdu ni nobenega reda. Podnevi, ko spim, veverice skačejo po deblu, v katerem je moja duplina. Ne morem spati!« Veverica je še bolj jezno rekla: »Res ni reda. Ponoči sove ukajo, veverice pa ne moremo spati.« Tudi zajec je bil zelo jezen: »To ni še nič. Srne spijo na travi, ki je najslajša jed za zajce!« Srnjak je bil besen: »Zajčki pa kakajo po našem ležišču. Ko se hočem uleči na travo, je tam polno njegovih smrdljivih bobkov. Nekdo mora to prepovedati.« Lisica se je pogladila po košatem repu in rekla: »Jaz lahko to prepovem, če bom glavna med živalmi. Sem zvita lisička, vse lah
Objavite komentar
Preberite več

Majcena, majcena zgodbica o delitvi dobrot

Slika
Nekega dne je šla Mila sama v gozd. S seboj je vzela napolitanke. Ko se je bližala vrhu Starega gradu, je sedla na jaso in začela jesti napolitanke. Všeč ji je bilo, da sedi sama sredi gozda, posluša, kako šumijo listi v drevesnih krošnjah in kako pojejo ptički. Nenadoma se je k njej prikradla lisica. Mila se lisic ne boji, še posebej ne tistih, ki so doma v gozdu pod Starim gradom, ker je tudi sama tam doma. Lisica jo je pozdravila: »Dober dan, Mila!« Mila je odzdravila in jo vprašala: »Kam greš?« Lisica je takrat zagledala Miline napolitanke, pocedile so se ji sline. »Nikamor, malo se sprehajam,« je rekla lisica. »Sedi zraven mene in se pogovarjaj z menoj,« je rekla Mila. Lisici so se še bolj pocedile sline. Pravzaprav so se ji zelo pocedile sline. Rekla je Mili: »Prav rada. Ravnokar sem razmišljala, kako bi bilo lepo na svetu, če bi si ljudje med seboj pomagali in drug z drugim delili svoje dobrote. Saj veš, nekaj dam jaz tebi, nekaj pa ti meni.« Mili so bile te besede v
Objavite komentar
Preberite več

Industrijska dediščina

Slika
Resno zanemarjam moj resni blog. Nekako sem razdvojena med svojim lokalpatriotizmom in željo po tem, da bi to presegla … da ne bi bila tako nazadnjaška. Ampak sem, kar sem. Ukvarjam se s strateškim planiranjem knjižnic in s tem je povezano tudi razumevanje lokalnega okolja. Kaj so potrebe lokalnega okolja? Kaj priložnosti, izzivi, problemi? Ena od priložnosti je industrijska dediščina. Vendar se je potrebno zmeniti, kam, kako, kdaj, kdo, za koliko, zakaj. Še prej pa morajo pravi ljudje ta vprašanja sprožiti na pravem mestu. Proaktivnost in industrijska dediščina na vasi Kamnik Eden od problemov je birokratski pristop k urejanju skupnih zadev. Birokrati pišejo akte in odloke, s katerimi naj bi opredeljevali vsebino in upravljanje določenih skupnostnih dobrih. Vendar je lokalna skupnost tista, ki naj opredeli cilje! Ali pa trende, zahteve, pričakovanja itd. Zdaj imamo priložnost sprožiti dogajanja, ki bi podprla varovanje industrijske dediščine. Nekaj posameznikov se tru
Objavite komentar
Preberite več

Moč življenjskih zgodb

Slika
»Vedno na lovu za dobrimi zgodbami,« pravi Irena Milivojević Kotnik, profesorica slovenščine in knjižničarka na OŠ Frana Albrehta. V Medgeneracijskem zavodu v Komendi sem kot prostovoljka v eni od skupin izvedla delavnico Moč življenjskih zgodb. Na treh zaporednih srečanjih so nastale zgodbe o mizi kot hišnem oltarju; o tem, da mož pride skozi vrata, otrok pa izpod srca; o mami, ki je hčerki prvič rekla, da jo ima rada, tri dni pred svojo smrtjo; o rojevanju, smrti, spominih, delu, šoli … Vmes sem se udeležila še izobraževanja v okviru Pripovedovalskega festivala pri Ragnhild A. Morch, Katja Puntar in Špela Frlic pa sta nam organizirali poletno pripovedovalsko delavnicos Sahandom Sahebdivanijem in Raphaelom Rodanom. Bilo je nadsuper. Delavnico Moč življenjskih zgodb smo imele tudi skupaj z vzgojiteljicami, predvsem smo se posvečale vprašanju, kako poiskati dobre zgodbe za vzgojno delo.  Evo, v okviru Kamfesta imam spet delavnico. Poglej: http://www.kamfest.org/kamfest-2018
Objavite komentar
Preberite več