Branje ni le za zasanjane filozofe, neizživete gospodinje in nepraktične intelektualce
Prejšnji dan smo imeli v
knjižnici na obisku dijake prvih letnikov, obiskali pa so nas v okviru projekta
Rastem s knjigo. S pomočjo Monikinih idej in nekaj mojih smo jim predstavili
vsebino, s katero smo jih skušali spodbuditi k obisku knjižnice in k branju. Seveda so bili naši bralni predlogi in
naslovi del vse prej kot tisto, kar morajo dijaki znati pri pouku književnosti.
Pri pouku zaradi zahtev učnega načrta in
mature ni mogoče najti dovolj časa, da bi dijakom predstavili sodobno literarno
vrenje, sploh pa jim manjka vsebin, ki jih obravnava mladinska književnost. Didaktika
književnega pouka bralno kulturo razume
kot človekovo dojemanje branja kot spoznavne, estetske in etične vrednote,
potrebo po branju leposlovja, možnosti za estetsko uživanje, pozitivno
osmišljeno splošno bralno sposobnost, polnejši in kakovostnejši način življenja.
V svojem prejšnjem življenju sem
bila profesorica in pri svojem delu me je motil faktografski način podajanja
književnih vsebin, obsežnost učnih načrtov, premalo časa je bilo za vaje iz
pisanja, branja in samostojnega intrepretiranja. Predvsem pa se mi je zdelo, da
v dijaku pobijamo željo po branju, ker ni bilo časa in ne prostora in tudi ne –
roko na srce – volje, da bi mu pustili,
da literarno delo presoja in doživlja v skladu s svojimi zmožnostmi. Eno najbolj
ubijalskih vprašanj je bilo tisto, kaj je hotel pesnik s tem povedati. Še
Kajetan Kovič je enkrat rekel, da bi na maturi pogrnil iz razlage svoje lirike!
Vsak bralec ima pravico, da
prebrano doživlja v skladu s svojim dojemanjem, da je njegov estetski doživljaj
le njegov, da mu knjiga »sede« ali pa ne. Naloga književnega pouka je ta, da
odrasli bralec lahko loči realističen opis od subjektivnega, da spozna miselne
okvire, stile, razlike med pripovedno in lirsko pesmijo in podobno, da postane
razgledan in ve, da je Antigona Sofoklejeva drama in ne Cervantesov roman in da
je Puškin ruski pesnik in ne ukrajinski pevec. Bistveno pa je to, da so sposobni ločiti slabo knjigo od dobre, za katero je značilna skladnost etične, estetske
in spoznavne funkcije, in všečno delo, ki ima vsaj eno od teh komponent.
Če ljudje berejo in cenijo vsaj eno od teh funkcij, potem vedo, kaj je lepo, razmišljajo, kaj je prav in kaj je
dobro. Če to prenesejo v vsakdanjik in celo politiko, je to dobro za celotno
družbo. Branje knjig torej ni le za zasanjane filozofe, neizživete gospodinje
in nepraktične intelektualce. To je koristno početje, ker vsako dejanje, vsak korak,
vsak odnos z drugimi terja to, kar je po pravici, resnici, da je smiselno in
dobro, marsikaj pa mora upoštevati še princip lepega.
Bralci takoj prepoznamo nebralce. Ni bolj duhamornega, kot tipi, ki mislijo, da vse vedo, razen tipov, ki jih na svetu najbolj vzburja občutek moči.
Komentarji