Bralna kultura je način, kako jo živi in ceni celotna skupnost

Velikokrat slišimo, kako pomembna je bralna kultura, kako otroci čedalje manj  berejo, kako mladina čepi za računalniki in iPod in iPadi in komunicira zgolj preko SMS in facebook sporočil. (Čeprav mislim, da bo ta generacija bolj jezikovno spretna, ker več piše, pa čeprav s simboli in mediju prikrojenimi sporočili.)

Rezultati PISA kažejo na upadanje bralne pismenosti med našimi šolarji

Ko se razkrijejo rezultati mednarodne raziskave PISA, nastane medijski vik in krik, iz šolstva in tudi iz knjižničarskih vrst pa ni pravega odgovora. Ko je bil v Delu objavljen članek o nižanju pismenosti med slovenskimi osnovnošolci, sem bila ravno na sestanku ravnateljev kamniških osnovnih šol, kamor sem se sama povabila. Fotokopijo članka sem prinesla s seboj z namenom, da spodbudim razmišljanje o kamniških projektih za spodbujanje branja in da spodbudim sodelovanje.

Res so knjižnice najbolj povezane z branjem in bralnimi navadami, zato je vprašanje o njihovi vlogi pri oblikovanju bralnih navad skorajda samoumevno. Povezujemo jih predvsem z izkušnjo branja raznovrstnih virov in dojemanjem branja kot pomembne in cenjene aktivnosti. Knjižnice naj bi tudi širše okolje prepričevale, da je branje pomembno in nujno za vsakdanje življenje, torej naj bi razvijale in spodbujale bralno kulturo v širšem okolju. Pomembno se nam zdi vprašanje, ali knjižnice izpolnjujejo svoje poslanstvo na področju spodbujanja branja.

Bralna pismenost je del koncepta človeškega kapitala

Pomembnost vprašanja temelji na pomenu bralne pismenosti za posameznikovo življenje, saj je bralna pismenost pomemben del koncepta človeškega kapitala, ki je povezan s socialnim in ekonomskim uspehom posameznika in družbe. Razvita bralna pismenost je bolj zanesljiv kazalnik ekonomskega in socialnega blagostanja kot leta izobraževanja, poleg tega je višja bralna pismenost povezana z večjo verjetnostjo nadaljevanja šolanja, kakor navaja OECD v svojih poročilih o raziskavi pismenosti učencev in dodaja še, da podatki in raziskave kažejo na povezavo med bralno pismenostjo, uspešnim šolanjem, večjimi prihodki, sodelovanjem v vseživljenjskem učenju in pri političnih in socialnih dogodkih.[1] To pomeni, da biti odličnjak v osnovni šoli ni dovolj, pomembno je biti odličnjak z bralnimi navadami.

Kako v naši skupnosti cenimo branje?

Brez bralne pismenosti namreč ne more biti niti bralne kulture. Bralna kultura ne pomeni tega, da beremo samo klasiko ali kvalitetno literaturo in to v čim večjih količinah. Že izraz kultura namreč implicira način, kako se to v določenih okoljih to dela, obravnava, vrednoti, o tem sporoča in tako naprej. To pomeni, da bralna kultura nikakor ne more biti le naloga šole ali odgovornost knjižnice ter način življenja družine. Skupno in širše razvijanje vrednot, sporočil in vedenjskih vzorcev v zvezi z branjem, še zlasti v zvezi s prostočasnim branjem, je predvidoma bolj učinkovito.

Bralna kultura je torej splet idej, vrednot, norm, vsebin in sporočil, ki jih oblikujemo in posredujemo v zvezi z branjem, ki jih sporoča in oblikuje lokalna skupnost od vrtcev do šol, od učiteljev do ravnateljev, od profesorjev do socialnih delavk, od svetnikov in svetnic v občinskem svetu do občinske uprave z županom na čelu z namenom, da bi postalo branje cenjena aktivnost. Bralna kultura vzpostavlja in izpostavlja vsebine ter sporočila, ki spodbujajo branje, nebralce opogumlja k branju kot cenjeni dejavnosti, ki je v vrednostnem sistemu pomembna ne le za učenje, pač pa tudi za prosti čas.

Ustvarjanje bralne kulture, znotraj katere je branje cenjena aktivnost zaradi svojega vzgojnega in celo preoblikovalnega pomena na bralca, lahko dosežemo s sklopom aktivnosti, ki pogosto niso zastonj. Razvoj bralne kulture je celo zakonska naloga knjižnic, a kot pravijo kolegi iz vse Slovenije, ta naloga ni podprta s finančnimi sredstvi.

Primer dobre prakse – knjižnica na Veronikinem festivalu

Vendar – nikar se ne vdajajmo samo malodušju, nikar!

V Kamniku smo v petek doživeli primer vzpostavljanja bralne kulture kot pomembne dejavnosti. Povabljeni smo bili k Veronikinem festivalu, na katerem smo razdelili priznanja 341 otrokom iz VVZ Antona Medveda, ki so dosegli bralno značko. Sodelovalo je 40 mentoric vzgojiteljic. Pa še dvakrat toliko staršev in starih staršev, ki so malim nebralcem brali in pripovedovali zgodbe iz različnih leposlovnih in poučnih slikanic. Na Malem gradu smo imeli stojnico in pripovedovanje pravljic – seveda o Veroniki, ki je bila skopa in je zato prekleta. Pomen knjižnice kot elementa vzpostavljanja bralne kulture že leta in leta prepoznava vrtec in vzgojiteljice, zdaj je to storil tudi Turistično informacijski center (oziroma Agencija za turizem in šport).V takšnih trenutkih sem ponosna na svoje sodelavke, ki vse to pripravijo in organizirajo z veliko mero občutka,  s prizadevnostjo, strokovnostjo in vizijo. Maja in Sabina, hvala, hvala tudi Ivanki in Heleni za pravljice.

Vesel živžav otrok in staršev, množica dejavnosti, nasmejane vzgojiteljice, županov veder nagovor in starši, ki so pripeljali, prinesli, za roko privedli male cepetavčke, so delovali nadvse optimistično. Za nami prihajajo nove generacije. Zdaj je še v naših rokah, kakšno popotnico jim bomo dali.

Ena od pomembnejših je bralna kultura. To je pomembnejše od petk za ambicioznega očija ali neizživeto mamico. Bralna kultura je pomemben socialni kapital, zato oblikujmo skupnost, kjer bomo na vsakem koraku potrjevali, da je kul, če beremo. In če že od osnovne šole niste bili v knjižnici, pridite spet, saj imamo knjige za vsakega bralca in za vsakega bralca svojo knjigo.

Slike so vzete iz poročila na spletni strani: http://www.kamnik.si/novice/Zakljucen-4-Veronikin-festival-11-05-2012

---

[1] Programme for International Student Assessment (2010). PISA 2009 results: What students know and can do : student performance in reading, mathematics and science. Paris: OECD.