Majcena, majcena zgodbica o delitvi dobrot



Nekega dne je šla Mila sama v gozd. S seboj je vzela napolitanke. Ko se je bližala vrhu Starega gradu, je sedla na jaso in začela jesti napolitanke. Všeč ji je bilo, da sedi sama sredi gozda, posluša, kako šumijo listi v drevesnih krošnjah in kako pojejo ptički.

Nenadoma se je k njej prikradla lisica. Mila se lisic ne boji, še posebej ne tistih, ki so doma v gozdu pod Starim gradom, ker je tudi sama tam doma. Lisica jo je pozdravila: »Dober dan, Mila!« Mila je odzdravila in jo vprašala: »Kam greš?« Lisica je takrat zagledala Miline napolitanke, pocedile so se ji sline. »Nikamor, malo se sprehajam,« je rekla lisica. »Sedi zraven mene in se pogovarjaj z menoj,« je rekla Mila. Lisici so se še bolj pocedile sline. Pravzaprav so se ji zelo pocedile sline. Rekla je Mili: »Prav rada. Ravnokar sem razmišljala, kako bi bilo lepo na svetu, če bi si ljudje med seboj pomagali in drug z drugim delili svoje dobrote. Saj veš, nekaj dam jaz tebi, nekaj pa ti meni.« Mili so bile te besede všeč. Takrat se je spomnila, da ima napolitanke in da jih lahko deli z lisico. Ponudila ji je napolitanke in skupaj sta se sladkali, sedeli na jasi, poslušali šumenje drevesnih krošenj in ptičje petje. Jedli sta napolitanke in se tudi malo pogovarjali: kje je zajček, ali se res stari jazbec ženi, kako ima sraka lepo perje, koliko je borovnic, ali bo kaj gob. Prav prijetno je bilo. Potem pa je napolitank zmanjkalo. Mila je rekla lisici: »No, zdaj so bova pa delili tvoje dobrote.« Lisica pa je rekla: »Ah, čisto dovolj je bilo sladkarij in tvojih napolitank. Jaz namreč nimam ničesar, kar bi delila s teboj.« Mila ji je odgovorila: »Saj si rekla, da delimo drug z drugim, nisi rekla, naj samo jaz delim s teboj.« Lisica se je začudila: »Sem res to rekla? Da me nisi narobe razumela, jaz sem mislila, da bi si delili tvoje napolitanke. Mogoče kdaj drugič!«
Potem je lisička vstala, se še enkrat obliznila, počesala rep in pogladila svoje brke ter odšla v gozd. Mila se je smejala: »Najlaže je deliti takrat, kadar delimo prijateljeve in ne lastne napolitanke.« Ampak če bo še kdaj mimo nje prišla lisica, ji bo vseeno dala napolitanke. Mila rada deli, veliko bolj kot lisica. Pravzaprav lisica nerada deli in ima svoje sladkarije vedno zase. Od sladkarij rada deli le sladke besede in sladke obljube. 



Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Same zverine so se zbrale

Osa, komar in čebela