Industrijska dediščina
Resno zanemarjam moj resni blog. Nekako sem razdvojena med
svojim lokalpatriotizmom in željo po tem, da bi to presegla … da ne bi bila
tako nazadnjaška. Ampak sem, kar sem. Ukvarjam se s strateškim planiranjem
knjižnic in s tem je povezano tudi razumevanje lokalnega okolja. Kaj so potrebe
lokalnega okolja? Kaj priložnosti, izzivi, problemi? Ena od priložnosti je
industrijska dediščina. Vendar se je potrebno zmeniti, kam, kako, kdaj, kdo, za
koliko, zakaj. Še prej pa morajo pravi ljudje ta vprašanja sprožiti na pravem
mestu.
Proaktivnost in
industrijska dediščina na vasi Kamnik
Eden od problemov je birokratski pristop k urejanju skupnih
zadev. Birokrati pišejo akte in odloke, s katerimi naj bi opredeljevali vsebino
in upravljanje določenih skupnostnih dobrih. Vendar je lokalna skupnost tista,
ki naj opredeli cilje! Ali pa trende, zahteve, pričakovanja itd.
Zdaj imamo priložnost sprožiti dogajanja, ki bi podprla
varovanje industrijske dediščine. Nekaj posameznikov se trudi skoraj brez
sredstev z zbiranjem in ohranjanjem tako strojev kot drugih predmetov,
dokumentov in različnega gradiva, z ohranjanjem spomina in tudi z
dokumentiranjem teh spominov. Proaktivnost je po moji skromni presoji v tem, da se najde način,
kako to podpreti, kako ta prizadevanja umestiti v nek mestni prostor z vsebino
in spremljajočimi aktivnostmi.
Strategija kulture
S strategijo kulture v Kamniku bi se strokovna, politična in
širša javnost lahko dogovorili, kaj je pomembno za razvoj kulture, kje so
potreba vlaganja in kje zgolj trepljanje po ramenu. Ne bi bili več odvisni od samovolje občinskih
uradnic, ki bi odločale o tem, kaj za Kamnik pomembno. To bi določala
strategija. Ta bi lahko primerno mesto določila tudi kulturni dediščini. Ne, ni
nujna ustanovitev novega zavoda z novim ustanovitvenim aktom in direktorjem,
lahko se najde druga rešitev.
Izbor možnih
scenarijev za industrijsko dediščino
Na primer takšna:
1.
Scenarij 1a: župan skliče občinsko upravo in
naroči, naj oblikujejo predloge za varovanje lokalne kulturne dediščine v
lokalnih institucionalnih okvirih.
2.
Scenarij 1b: župan skliče občinsko upravo in
naroči, naj oblikujejo predloge za varovanje lokalne kulturne dediščine izven
lokalnih institucionalnih okvirov.
3.
Scenarij 2a: župan in podžupana skličeta kakšen
posvet strokovnjakov in zainteresirane strokovne javnosti, kako ohraniti,
zbrati in prezentirati industrijsko lokalno dediščino v lokalnih
institucionalnih okvirih.
4.
Scenarij 2b: župan in podžupana skličeta kakšen
posvet strokovnjakov in zainteresirane strokovne javnosti, kako ohraniti,
zbrati in prezentirati industrijsko lokalno dediščino izven lokalnih
institucionalnih okvirov.
5.
Scenarij 3 a – ž: eh, pustimo to pri miru, saj
Goran, Marko in Dušan nekaj delajo, naj delajo, saj je fajn, potrepljajmo jih
po ramenu, saj bo, ko bo, če bo …
6.
Scenarij 4: sprejmemo kulturno strategijo, v
kateri bo zapisano, kaj kdo dela tudi s kulturno dediščino. Da ne bo tako:
Goran začne, a ker nima denarja, nadaljuje Micka, ki ga ima malo, konča in
večno slavo ter čast pobere Francelj, ki ima denar in podporo občinske
uprave. (Upam, da je jasno, da se hecam, da ne bi kdo hipotetičnih primerov
zlonamerno povezoval z realnostjo ali politično pripadnostjo.) Goranovi cilji niso uresničeni, ker Micka dela
po svoje, Francelj pa spet po svoje.
Sklepne misli
Dolga desetletja smo bili
industrijsko okolje. Če hranimo spomine na spodnje gate naših babic in dedkov,
potem dajmo še na življenje in znanje naših mam in očetov. Industrija niso samo
stroji, to je bil naš način življenja, to je bilo znanje in preživetje. Če
hranimo spomin na kmečke običaje, kar so
v resnici dnevi narodnih noš, potem ohranimo tudi spomin na proletarske čase.
Dejmo podpret fante, ki se
trudijo z ohranjanjem industrijske dediščine.
Komentarji