Ni vsak nergač kritik in ne vsako ritolozništvo panegirik
Nergači
Nergači svoje globoko nestrinjanje s čimer koli ali o čemer koli radi javno in na glas izražajo in to tudi v primeru, ko je narejeno vse, a je to še vedno premalo. Nergaštvo je zakrinkano pod družbeno kritiko, socialno pravičnostjo, pravičniško držo nasploh in odkrito besedo o negativnih družbenih, osebnih ali kozmičnih pojavih. Družbena kritika je koristna. Tudi govnač je v naravi koristen, dela tisto, kar smrdi in česar nihče noče, a je za čisto naravo to nujno. Družbena kritika ni nujno povezana samo s tistim, s čimer se ukvarja govnač, torej z zadevami, ki smrdijo. Gre za izražanje refleksije o pojavih, ljudeh, idejah, mnenjih, s katerimi se avtor ne more strinjati in so škodljive. Pri konkretnih kritikah obstaja velika nevarnost zdrsa na osebni nivo in obračunavanja s tistim, ki je upravičen. Pri kritikah, ki se dotikajo kapitalskih interesov, je nevarnost še večja in možnost hudega maščevanja tudi. Ni prijetno tistemu, ki je kritiziran. Boleče in škodljivo je, če je kritika krivična.
Tu smo pri bistvu. Kritika je okej, kadar je pravična in nujna, napisana dostojna in s težnjo, da s svojim drugačnim pogledom ponuja možnosti za drugačno reševanje problemov ali vedenje v realnosti.
Ritolizniki
Ni vsako ritolizništvo še panegirik vladarju in njegovim neizmernim darovom ter sposobnostim. Včasih se nekateri prilizujejo iz navade, drugič jim prija, kadar jih veliki vladar potreplja po glavi in jim nakloni prijazno besed, mnogi so pa enostavno praktični in se jim splača biti priliznjen. Največja nevarnostno za vodje so priliznjenci. Ti jim dajejo napačen vtis, da so nenadomestljivi in da je vse v najlepšem redu. Potem se vodje začnejo hvaliti in prezirati vse, ki mislijo drugače.
Zame kot vodjo, kot eno skromno direktoričico eno majhne knjižničke, je bila nadvse koristno, čeprav silno neprijetno, dolgoletno službeno bivanje s sodelovako, ki mi je bila zelo nasprotna. Preko bloga se ji zahvaljujem, ker je bistveno vplivala na mojo strokovno in osebnostno rast. Mislim sicer, da je ta moja zahvala glas vpijočega v puščavi, ker dvomim, da bo kdaj našla pot do mojega bloga, pa vseeno. Priznam pa sebi.
Nergači so zoprni, ritolizniki pa škodljivi. A kdo pozna kakšnega ritoliznika, ki je čez noč zamenjal gospodarja?
Hlapci in dekle
Slovenci nikoli nismo imeli svoje aristokracije, vladarjev ali druge vladajoče elite. Kar jo je nastalo v obdobju pred drugo svetovno vojno, jo je med njo ali po njej izginilo. Za Slovence je najhujši greh imeti dobro plačo ali se dvigniti nad nivo. Globoko v srcu so Slovenci in Slovenke še vedno hlapci in dekle, ki čakajo na ukaz gospodarja, in ki ne prenesejo, da bi se kdo povzdignil ali bi bil boljši. Gospodarju ritolizništvo, sotrpinom nerganje. Ampak ritolizništvo je bolj škodljivo, še posebej tisto, neposredno.
Jutri bo nov gospodar. Stari bo pozabljen, če ne pobit, popljuvan, pohojen. Kar poglejte medije, ki so Mira Cerarja kovali v zvezde kot enega najbolj vplivnih mnenjskih voditeljev, danes pa je predstavljen kot največji kljukec, ki ga vsi vlečejo za nos.
Sesuvanje
Izven kategorije pa so samooklicani pravičniki, ki sesuvajo vse v dobri veri, da svet ni drugega kot zarota proti njim. Svet je zanje grožnja, besede zaupanje pa v njihovem slovarju ni. Sesuvanje ni nerganje in ne kritika, sesuvanje je destruktivna akcija, katere namen je zgolj nekaj preprečiti ali onemogočiti. Ni pa sesuvanje brez ozadij. Včasih je sesuvanje zgolj življenjska drža, kar spoznavam v knjižničarskih krogih, drugje pa večinoma izvira iz političnih ali kapitalskih vzrokov. Knjižničarji smo pa proti, ker je tako prav, ker nas ne bo nihče j... in če hočete, začnemo zbirati tudi podpise proti morebitni nameri, da nas ne bi kdo j... .
Sesuvanje so tudi medijski umori. Pogljejte, kaj počnejo z dr. Zdenko Čebašek Travnik. Več o tem v naslednjem blogu.
Tu smo pri bistvu. Kritika je okej, kadar je pravična in nujna, napisana dostojna in s težnjo, da s svojim drugačnim pogledom ponuja možnosti za drugačno reševanje problemov ali vedenje v realnosti.
Ritolizniki
Ni vsako ritolizništvo še panegirik vladarju in njegovim neizmernim darovom ter sposobnostim. Včasih se nekateri prilizujejo iz navade, drugič jim prija, kadar jih veliki vladar potreplja po glavi in jim nakloni prijazno besed, mnogi so pa enostavno praktični in se jim splača biti priliznjen. Največja nevarnostno za vodje so priliznjenci. Ti jim dajejo napačen vtis, da so nenadomestljivi in da je vse v najlepšem redu. Potem se vodje začnejo hvaliti in prezirati vse, ki mislijo drugače.
Zame kot vodjo, kot eno skromno direktoričico eno majhne knjižničke, je bila nadvse koristno, čeprav silno neprijetno, dolgoletno službeno bivanje s sodelovako, ki mi je bila zelo nasprotna. Preko bloga se ji zahvaljujem, ker je bistveno vplivala na mojo strokovno in osebnostno rast. Mislim sicer, da je ta moja zahvala glas vpijočega v puščavi, ker dvomim, da bo kdaj našla pot do mojega bloga, pa vseeno. Priznam pa sebi.
Nergači so zoprni, ritolizniki pa škodljivi. A kdo pozna kakšnega ritoliznika, ki je čez noč zamenjal gospodarja?
Hlapci in dekle
Slovenci nikoli nismo imeli svoje aristokracije, vladarjev ali druge vladajoče elite. Kar jo je nastalo v obdobju pred drugo svetovno vojno, jo je med njo ali po njej izginilo. Za Slovence je najhujši greh imeti dobro plačo ali se dvigniti nad nivo. Globoko v srcu so Slovenci in Slovenke še vedno hlapci in dekle, ki čakajo na ukaz gospodarja, in ki ne prenesejo, da bi se kdo povzdignil ali bi bil boljši. Gospodarju ritolizništvo, sotrpinom nerganje. Ampak ritolizništvo je bolj škodljivo, še posebej tisto, neposredno.
Jutri bo nov gospodar. Stari bo pozabljen, če ne pobit, popljuvan, pohojen. Kar poglejte medije, ki so Mira Cerarja kovali v zvezde kot enega najbolj vplivnih mnenjskih voditeljev, danes pa je predstavljen kot največji kljukec, ki ga vsi vlečejo za nos.
Sesuvanje
Izven kategorije pa so samooklicani pravičniki, ki sesuvajo vse v dobri veri, da svet ni drugega kot zarota proti njim. Svet je zanje grožnja, besede zaupanje pa v njihovem slovarju ni. Sesuvanje ni nerganje in ne kritika, sesuvanje je destruktivna akcija, katere namen je zgolj nekaj preprečiti ali onemogočiti. Ni pa sesuvanje brez ozadij. Včasih je sesuvanje zgolj življenjska drža, kar spoznavam v knjižničarskih krogih, drugje pa večinoma izvira iz političnih ali kapitalskih vzrokov. Knjižničarji smo pa proti, ker je tako prav, ker nas ne bo nihče j... in če hočete, začnemo zbirati tudi podpise proti morebitni nameri, da nas ne bi kdo j... .
Sesuvanje so tudi medijski umori. Pogljejte, kaj počnejo z dr. Zdenko Čebašek Travnik. Več o tem v naslednjem blogu.
The Flatterers by Pieter Bruegel, 1592
Komentarji