Blogerski odmor kot čas samoobnove
Odmor
Dolgo časa nisem objavila v blogu niti besede. Nekako mi zmanjkuje volje ob čedalje bolj ostrem spoznanju, da živim v nori in zlagani družbi. Politično nisem z nikomer povsem kompatibilna, res pa je, da sem starokopitna gospa z liberalnimi načeli, torej liberalna konzervativka, ki ceni individualnost, svobodo duha, človekovo dostojanstvo in mišljenje, podjetniško pobudo in načelo, da morajo ljudje poskrbeti sami zase, razen v primerih, ko je to nemogoče. V naši družbi teh vrednot ne čutim, ker je pomembno, na kateri strani si in ne kako deluješ. To je zame zadušljivo.
Rada imam pametne ljudi s smislom za humor in etičnimi načeli. Izogibam se lažnivcem. Pri nas pa nihče več nima smisla za humor, veliko jih laže in blefira. Predvsem mediji. Pozimi je bilo vstajniško gibanje na robu revolucije, evo, sem si rekla, konc je z barabam frdamanim, zdej bojo dobil po rit.
Potem pa nič.
Barabe so še vedno barabe in to s svetniškim sijem, mi se pa kregamo o domobrancih in partizanih. Barabe so skrite očem in so nam izropale naše banke in država zdaj rešuje banke z našim denarjem in iz naše revščine. Na obzorju ni nobene perspektive, ne za stare in ne za mlade. Ne za podjetnike in ne za intelektualce. Ne za delavce in ne za kogar koli. Še barabam gori pod nogami.
V taki mlaki je težko dihati.
Najhuje se mi zdi to, da ob množici sposobnih, ustvarjalnih in srčnih ljudi na sami špici ždijo ljudje, ki bi jim težko pripisala strokovno in etično neoporečnost in ki preko medijev trosijo takšne nebuloze, da se čudim in čudim. A pri srcu me stisne in zapre mi sapo. Ljuba moja Slovenija, kaj voliš, kakšne ljudi si izbiraš, nekompetentne nastopače, a mlada generacija izgublja tla pod nogami, ker so starci pokradli banke, denar prenesli v davčne oaze, kregajo se okrog ideologije, v resnici pa blefirajo in na vodilna mesta postavljajo ljudi, ki niso kompetentni. Nič ni v resnici tako, kot je videti in resnica je tako poteptana, da me je to silno žalostilo.
Samoobnova
Kar nekaj časa sem potrebovala, da se mi je razkadila jeza in občutek nemoči, da ne morem svobodno dihati in upati v tej mlaki. Sem sicer srečna, ker lahko delam, a ne preveč, ker veliko ljudi v moji okolici nima te možnosti in ker lahko od blizu opazujem, kako to razdiralno vpliva na človeka. In če je že kdo tako pogumen, da si išče svoje poti, je gotovo birokracija tista, ki ga po pobijala sleherni dan. To je naš slavni javni sektor, ki je bolj naravnan k samemu sebi in jalovim predpisom in ne k ljudem. Zakaj toliko regulative - ker je tako malo poštenja, sodelovanja, volje pa dvigu iz sivine povprečja?
Ampak jamranje mi ni pisano na kožo. Menim, da zadušljivost lahko premagamo z ustvarjalnostjo. Zato se veselim tega, kar smo naredili s sodelavci.
Z Motničani smo napravili enkraten Križnikov festival Jenkret je biv in naredili lepe pripovedovalske večere, ki so nas navdahnili.
Rada ustvarjam. Z Ivanko, Barbaro in Marijo Stanonik smo ustvarile lepo knjigo pravljic po zapisih dr. Franceta Steleta in jo predstavile na dveh pripovedovalskih dogodkih.Knjiga Zlati hrib je lep dosežek.
V knjižnici smo imeli pogovorni večer z Mehmedalijo Alićem, ki je napisal knjigo Nihče. Kljub vsemu hudemu še vedno verjame v sočloveka. Kljub temu, kar je doživel ob odkritju pobitih v Barbara rovu v Hudi jami in shranil ter sušil kite deklet, ki so bile tam pobite. Povedal je, da trupla v jašku v lobanji niso imela luknje. Je mogoče, da so jih tja zmetali žive? Ja ... in zato enajst pregrad. Ne zaradi mrtvih, pač pa zaradi živih. Že pred meseci sem na povabilo Društva svetega Jakoba poslušala predavanje dr. Tomaža Erzarja o spravi - pravi, da ta ni mogoča, ker je to dejanje med storilcem in žrtvijo. Zadeve v zvezi s povojnimi poboji me skrbijo, ker je v naši družbi opaziti strašno pomanjkanje empatije. Zato so lahko naše banke in gospodarstvo pokradli in brez minimalne empatije ozki krogi ljudi, prav tako brez imen in obraz, naredili večino revno in brez perspektive. Ker ni empatije.
Na spletni strani Časnik je dr. Tomaž Erzar objavil dober članek: http://www.casnik.si/index.php/2013/09/24/zakaj-odpuscanje/
Na vseh nas živih je zdaj naloga ali pravica ali dolžnost, da se zoperstavimo mlaki in dušljivosti in živimo z veseljem naprej. Z upanjem. Saj sama nič ne morem proti vsesplošni pokvarjenosti. Mogoče je to veliko, da z veseljem živim in imam rada lepo jesen, najraje imam svojo družino, spoštujem svoje sodelavce, odmahnem z roko, kadar kdo reče, da v knjižnici samo sedimo in nič ne delamo, občudujem ustvarjalne ljudi in jih cenim, se veselim različnega druženja in odkrito govorim. Rada delam v knjižnici, ker verjamem v poslanstvo in moč branja, v srčno moč in dušne sile vseh, ki nas težki časi niso zlomili in molim za tiste, ki se lomijo in molim tudi zase, da bom imela moč, če bom na tem, da bi me lomili. Vedno pa se je treba najprej bojevati na osebnem nivoju in obnoviti zaupanje v prihodnost. Že to, da smo s sodelavkami obudile v življenje stare pravljice, je dobro delo, ki me veseli. Prilagam slike s pripovedovalskega večera pravljic iz knjige Zlati hrib. Na prvi sliki je moja malenkost, na drugi Boštjan Napotnik in na tretji dr. Marija Stanonik, na zadnji pa ptujska pravljičarka Liljana Klemenčič.
Dolgo časa nisem objavila v blogu niti besede. Nekako mi zmanjkuje volje ob čedalje bolj ostrem spoznanju, da živim v nori in zlagani družbi. Politično nisem z nikomer povsem kompatibilna, res pa je, da sem starokopitna gospa z liberalnimi načeli, torej liberalna konzervativka, ki ceni individualnost, svobodo duha, človekovo dostojanstvo in mišljenje, podjetniško pobudo in načelo, da morajo ljudje poskrbeti sami zase, razen v primerih, ko je to nemogoče. V naši družbi teh vrednot ne čutim, ker je pomembno, na kateri strani si in ne kako deluješ. To je zame zadušljivo.
Rada imam pametne ljudi s smislom za humor in etičnimi načeli. Izogibam se lažnivcem. Pri nas pa nihče več nima smisla za humor, veliko jih laže in blefira. Predvsem mediji. Pozimi je bilo vstajniško gibanje na robu revolucije, evo, sem si rekla, konc je z barabam frdamanim, zdej bojo dobil po rit.
Potem pa nič.
Barabe so še vedno barabe in to s svetniškim sijem, mi se pa kregamo o domobrancih in partizanih. Barabe so skrite očem in so nam izropale naše banke in država zdaj rešuje banke z našim denarjem in iz naše revščine. Na obzorju ni nobene perspektive, ne za stare in ne za mlade. Ne za podjetnike in ne za intelektualce. Ne za delavce in ne za kogar koli. Še barabam gori pod nogami.
V taki mlaki je težko dihati.
Najhuje se mi zdi to, da ob množici sposobnih, ustvarjalnih in srčnih ljudi na sami špici ždijo ljudje, ki bi jim težko pripisala strokovno in etično neoporečnost in ki preko medijev trosijo takšne nebuloze, da se čudim in čudim. A pri srcu me stisne in zapre mi sapo. Ljuba moja Slovenija, kaj voliš, kakšne ljudi si izbiraš, nekompetentne nastopače, a mlada generacija izgublja tla pod nogami, ker so starci pokradli banke, denar prenesli v davčne oaze, kregajo se okrog ideologije, v resnici pa blefirajo in na vodilna mesta postavljajo ljudi, ki niso kompetentni. Nič ni v resnici tako, kot je videti in resnica je tako poteptana, da me je to silno žalostilo.
Samoobnova
Kar nekaj časa sem potrebovala, da se mi je razkadila jeza in občutek nemoči, da ne morem svobodno dihati in upati v tej mlaki. Sem sicer srečna, ker lahko delam, a ne preveč, ker veliko ljudi v moji okolici nima te možnosti in ker lahko od blizu opazujem, kako to razdiralno vpliva na človeka. In če je že kdo tako pogumen, da si išče svoje poti, je gotovo birokracija tista, ki ga po pobijala sleherni dan. To je naš slavni javni sektor, ki je bolj naravnan k samemu sebi in jalovim predpisom in ne k ljudem. Zakaj toliko regulative - ker je tako malo poštenja, sodelovanja, volje pa dvigu iz sivine povprečja?
Ampak jamranje mi ni pisano na kožo. Menim, da zadušljivost lahko premagamo z ustvarjalnostjo. Zato se veselim tega, kar smo naredili s sodelavci.
Z Motničani smo napravili enkraten Križnikov festival Jenkret je biv in naredili lepe pripovedovalske večere, ki so nas navdahnili.
Rada ustvarjam. Z Ivanko, Barbaro in Marijo Stanonik smo ustvarile lepo knjigo pravljic po zapisih dr. Franceta Steleta in jo predstavile na dveh pripovedovalskih dogodkih.Knjiga Zlati hrib je lep dosežek.
V knjižnici smo imeli pogovorni večer z Mehmedalijo Alićem, ki je napisal knjigo Nihče. Kljub vsemu hudemu še vedno verjame v sočloveka. Kljub temu, kar je doživel ob odkritju pobitih v Barbara rovu v Hudi jami in shranil ter sušil kite deklet, ki so bile tam pobite. Povedal je, da trupla v jašku v lobanji niso imela luknje. Je mogoče, da so jih tja zmetali žive? Ja ... in zato enajst pregrad. Ne zaradi mrtvih, pač pa zaradi živih. Že pred meseci sem na povabilo Društva svetega Jakoba poslušala predavanje dr. Tomaža Erzarja o spravi - pravi, da ta ni mogoča, ker je to dejanje med storilcem in žrtvijo. Zadeve v zvezi s povojnimi poboji me skrbijo, ker je v naši družbi opaziti strašno pomanjkanje empatije. Zato so lahko naše banke in gospodarstvo pokradli in brez minimalne empatije ozki krogi ljudi, prav tako brez imen in obraz, naredili večino revno in brez perspektive. Ker ni empatije.
Na spletni strani Časnik je dr. Tomaž Erzar objavil dober članek: http://www.casnik.si/index.php/2013/09/24/zakaj-odpuscanje/
Na vseh nas živih je zdaj naloga ali pravica ali dolžnost, da se zoperstavimo mlaki in dušljivosti in živimo z veseljem naprej. Z upanjem. Saj sama nič ne morem proti vsesplošni pokvarjenosti. Mogoče je to veliko, da z veseljem živim in imam rada lepo jesen, najraje imam svojo družino, spoštujem svoje sodelavce, odmahnem z roko, kadar kdo reče, da v knjižnici samo sedimo in nič ne delamo, občudujem ustvarjalne ljudi in jih cenim, se veselim različnega druženja in odkrito govorim. Rada delam v knjižnici, ker verjamem v poslanstvo in moč branja, v srčno moč in dušne sile vseh, ki nas težki časi niso zlomili in molim za tiste, ki se lomijo in molim tudi zase, da bom imela moč, če bom na tem, da bi me lomili. Vedno pa se je treba najprej bojevati na osebnem nivoju in obnoviti zaupanje v prihodnost. Že to, da smo s sodelavkami obudile v življenje stare pravljice, je dobro delo, ki me veseli. Prilagam slike s pripovedovalskega večera pravljic iz knjige Zlati hrib. Na prvi sliki je moja malenkost, na drugi Boštjan Napotnik in na tretji dr. Marija Stanonik, na zadnji pa ptujska pravljičarka Liljana Klemenčič.
Komentarji