Odločanje v kulturi ali za njo

 »Produkti umetnosti morda niso neposredno uporabni, temveč le v smislu pomena za druge ljudi, a pri taki socialni vrsti, kot je naša, to že po sebi pomeni določeno razliko. Naša izjemno široka socialnost se brez spodbud in sproščanja, ki jih omogoča umetnost, ne zdi mogoča. In umetnost koristi posameznikom v otroštvu kot kognitivna igra in v odraslosti kot način izboljšanja kreativnosti skozi umetniške tradicije in modele, ki jih zlahka prevzamemo in prilagodimo, in skozi spodbudo po ne le golem spreminjanju sveta, kakršen je, temveč po njegovem spreminjanju v skladu z našimi željami.« Brian Boyd: O izvoru zgodb (Filozofska fakulteta, 2016) 

Že dolgo vrsto let delam na področju umetnosti in kulture, pravzaprav celo življenje, če sem prištejem še umetnost poučevanja in kratko kariero skoraj neuspešnega navduševanja za branje. Z leti nisem postala samo starejša, sitna in nestrpna, kar pritiče veščam na pragu odcvetajočih let, ampak sem dobila tudi en čuden občutek, da nekatere stvari dobro poznam in razumem. Zato trdno in strastno verjamem v preoblikovalno moč kulture in umetnosti. Kultura ima za skupnost pomembno kohezivno, identitetno, socialno, estetsko, kognitivno in etično vlogo. Kultura iz množice ljudi naredi skupnost, oplaja jo z modrostjo prejšnjih generacij in rešuje identitetno krizo. Lepota ni pomembna le na modnih pistah, pač pa med vsakdanjimi stvarmi, na ulici, v besedah in v doživetjih lepega, ki človeku daje strast in moč in tudi bistvo.  Skozi lepo formo in skozi različna izrazna sredstva je človek še od časov, ko je živel v jami, dajal neizrazljivim fenomenom obliko in izraz. 

ena najstarejših jamskih umetniških slik, jama Chauvet, Francija (okrog 30.000 let pr.n.št.)

Kultura in umetnost na ljubiteljskem nivoju

Nekako je razumljivo, da na državnem ali nacionalnem nivoju prenašamo umetnike, katerih umetnost razume elita. Skratka, visoko umetnost, ki ni donosna ali popularna ali populistična, a razumemo, da je pomembna za narodno bit ali pa za kar koli že. Na lokalnem nivoju pa je drugače. Tu je precejšnja gneča med ljubiteljsko dejavnostjo. Ljubiteljska kultura ima pomembno, a drugačno vlogo kot profesionalna. Najbrž ni povsem napačna domneva, da ima ljubiteljska kultura prej socialno in povezovalno vlogo kot umetniško. Pomembno je, da se ljudje v prostem času ukvarjajo z dejavnostmi, ki omogočajo osebnostni razvoj in povezovanje posameznikov v interesne skupine. Več je takšnih skupin in sodelovanj, bolje lahko deluje lokalna skupnost, saj so posamezniki bolj zainteresirani, da delujejo pri reševanju skupnih vprašanj in javnega dobrega. S povezovanjem spet mislim na povezovanje posameznikov v skupine, ki so sicer neformalne, a socialne mreže so bistveni generator socialnega kapitala.

Naslednja razsežnost lokalne kulture je sprostitev in zabava. Tudi to je za življenje posameznika in skupnosti pomembno, saj življenje ni samo delo, sprostitev z veselimi dogodki je nujna za uravnoteženo življenje, povezovanje in celo zdravje.

Poslanstvo umetnosti je umetnost sama, torej ne skrb za zdravje in dobro počutje ter oblikovanje socialnega kapitala. Kultura pa je preplet umetnosti in načina življenja celotne skupnosti ter njihovih vrednot. 

Kultura, ki sega vsaj malo čez lokalni in ljubiteljski rob

V lokalni skupnosti je kar nekaj posameznikov in organizacij, ki skrbijo za profesionalno ali visoko kulturo ali pa je njihovo ustvarjanje tako kakovostno, da presega ljubiteljski nivo. Lahko gre za društva z visokimi cilji in sposobnimi, nadarjenimi posamezniki, ali za javne zavode, ki skrbijo v okviru izvajanja javne službe za dostopnost do kulturnih dobrin.

Nad vsem tem seveda visi oblak, nabit s političnimi, interesnimi ali kapitalskimi interesi. V nekaterih občinah so carji gasilci, drugje amaterski odri, drugje veselice s hojladri glasbo, drugje kulturo zastopajo galerije, gradovi, muzejske zbirke in domoznanske ali literarne vsebine. Marsikaj od tega se dotika tudi kulturnega turizma. Brez tega ne bi hodili v Firence ali Toskano ali celo Rim. Naša mala mesta nimajo galerije Uffizi ali Michelangelovega Davida, imajo pa svojo, lastno samobitno kulturno dediščino. Dediščina smo mi sami, naš način življenja v celoti. V to sodi slikarstvo, glasba, literarno, knjižno, knjižnično snovanje, stavbarstvo, tudi muzejske zbirke s prezentiranjem, tudi ples, gledališče in še kaj. Vse je  potrebno in koristno tako za posameznika kot skupnost, deloma zaradi socialnega kapitala, ki se kuje v teh sferah, predvsem pa zaradi estetske vrednosti, ki jo imajo umetniška dela, ali  morda zaradi močne spoznavne ali etične vloge. Če so te tri vloge pri enem samem delu enako zastopane, lahko mirne duše govorimo o umetnosti, pa čeprav ta mnoge snovalce kulturne politike in odločevalce na vseh nivojih dela nemirne.

Za odločanje o mekinjskem samostanu ne bo dovolj poznavanje predpisov in statike

Kakovost je izmuzljiva vrednota. Zato pa dediščina ni. Ta nas povezuje in nam v razosebljenem svetu daje identiteto, modrost in vrednote. Brez tega ni življenja. Med dediščino sodijo tako pravljice in naš Gašper Križnik kot mekinjski samostan v Kamniku. Kot je znano, je občina prejela v dar to pomembno kulturno dediščino. Župan je imenoval komisijo, ki se ukvarja z vsebino, pred kratkim je svet Občine Kamnik  sprejel odlok o samostanu.
Oblikovanje namena in vsebina uporabe tako izjemne stavbne kulturne in umetniške dediščine bo preizkusni kamen za kamniško kulturo, ki bo imel vpliv za dolga desetletja ali celo za celo stoletje. Za odločanje o mekinjskem samostanu ne bo dovolj poznavanje predpisov in statike. Potrebni so občutki, poznavanje, zavest in strast, socialna angažiranost. V priloženi povezavi čikaški lončar in socialni aktivist govori prav o tem – kako so s povezovanjem, strastjo in občutkom za krajevni utrip oživili opuščene mestne predele s kulturo in ustvarjalnostjo.Poglejte: Theaster Gates: How to revive a neighborhood: with imagination, beauty and art | TED Talk | TED.com.

Predvsem pa je potrebna socialna angažiranost in povezanost z domačim krajem.Te, poleg strasti, manjka. Pomembni so pravilniki. Tako pravijo.

 

mekinjski samostan s farno cerkvijo, foto: primož Hieng