Sramota! Sramota!
Konzervativno
trkanje na vest
Sram in krivda sta bila nekdaj močna vzvoda
konzervativne katoliške vzgoje. Po vojni je to tako ostalo, samo Boga so
zanikali in ga vrgli s prestola. Sicer pa se je moral človek ravno tako moralno
ustrezno vesti do matere države in družbene ureditve, ne da bi dvomil ali celo
kaj nasprotoval. Zlasti pa je sram primerno vzgojno sredstvo, kadar v
dogovarjanju ali upravljanju javnih zadev ni demokracije, zato pa toliko več gorečnosti. Gorečnost brez razuma je v ljubezni strast, v
politiki in javnem življenju pa poguba. V športu navijam za svojo ekipo
kar tako, ker mi je nekaj všeč na njej ali pa ker je naša. Ko se odločam in
izbiram v politiki in javnem življenju, pa hočem dejstva, argumente in razum. Manipuliranje
s sramotenjem, čustvi, javno všečnostjo in medijskimi spini se mi zdi nevarno
in nikoli ne vem, kdaj je kaj res in kdaj ne. Slovenija je polna rdečih in
črnih tercialk, ki histerično kričijo: »Sramota! Sramota!«
Sramota!
Človek, ki mu vsi kričijo, da je povezan s sramoto ali
da je on sam sramota, ve, da je izgubil ceno ali pa da se je znašel v procesu,
ko se mu cena umetno zbija. To je povezano z dostojanstvom, ne z imetjem in ne
s položajem. Vsak človek ima pravico do dostojanstva. Sramota je izgubljeno
dostojanstvo.
Družabna omrežja so postala prostor obsojanja,
sramotenja in kaznovanja. Vsi vpijejo: »Sramota!« Pa naj gre za popackane
otroške risbe v podhodu za pešce, pasje
kakce sredi naše svete in prazne Šutne[1],
poimenovanje knjižnice po pesniku[2],
ki je bil tudi domobranec, vabljenje bibliotekarskega društva na doživetje
socializma v Velenje, zasebno pismo, v katerem moški reče, kaj mu ga dvigne in
podobno. Politična korektnost je v redu zadeva, dokler ni izrabljena kot
sredstvo obračunavanja, enostranskega politiziranja ali vsiljevanja zgolj in
samo svojega pogleda na svet. Politična korektnost je prava pot k sožitju,
resnica in pravica sta pa še boljši. Vendar je neznosno brati tudi predloge sadističnih kazni za tiste, ki so res naredili nekaj narobe. Zdi se mi nevarno in krvoločno.
Kdo določa
dostojanstvo in sramoto?
Velika večina zlasti spletnih haterjev (tisti, ki
sovražijo vse po vrsti od zgoraj navzdol in celo horizontalno) trolajo brez
posebnega cilja ali višjega namena. Spet drugi pa imajo osebne ali interesne
cilje. Ti so zaviti v sofisticirano družbeno kritiko seksizma, neoliberalizma, tajkunstva,
komunizma, birokratizma, vlade in parlamentarcev itak, oživljanja domobranstva in drugih družbeno škodljivih pojavov.
Kritika sicer ni prijetna, res ne, je pa nujna za spremembe in razvoj. Trolanje
nima zdrave kritične vloge, čeprav je težko prepoznati prikrite namene.
Seksizem je nesprejemljiv, ampak prav tako ni okej, če podpise pod peticijo za
razrešitev predsednika in PEN in urednika Sodobnosti zbira založba, ki je
pravzaprav konkurenca Sodobnosti. (Če bi podpise zbirala kakšna Marijina družba zapriseženih devic ali pa kakšno feministično gibanje za dokončno osvoboditev žensk izpod moške prevlade in šovinizma, bi rekla, okej, te pa nekako lahko.) Prav tako je nesprejemljivo iztrgati iz
konteksta zasebno korespondenco in posamezniku pripisati, da je zaradi ženske
zavrnitve tudi sam zavrnil nadaljnje sodelovanje. Izdajstvo je zavrženo
dejanje, kaj šele kurjenje knjig z namenom izbrisa celega naroda, ampak to
povezovati z mladim pesnikom, ki je bil sposoben in zmožen svojo življenjsko in
eksistenčno stisko izraziti z genialno poezijo in genialno slovenščino, je
manipulacija. Ob tem ni zanemarljivo
dejstvo, da pisec članka, ki je sprožil burno partizansko-domobransko kreganje,
slovenščine ne obvlada najbolje, zato pa toliko bolj satiro in tudi sramotenje. Ker
se vsi bojimo sramotenja, smo z njim previdni, kajti nikoli ne veš, kdaj lahko
postaneš tarča posmeha[3].
V imenu pravice in resnice ni ne prav in ne lepo
delati krivice. In seveda smo vsi proti seksizmu, izdajanju, uničevanju narodne
identitete, a plačajo naj tisti, ki so dolžni, in to na način in po postopkih,
ki naj bodo uveljavljeni za zrelo družbeno ureditev.
Težko je razvozlati namen trolanja, čeprav v svetu
politike ni nič naključno, še manj pa v poslovnem svetu, tudi kakšni spontani
upori niso mogoče tako zelo spontani. V rumenem tisku in na družabnih omrežjih
je trolanje najbrž dobrodošla poživitev za izživljanje množic. V kontekstu
velikih političnih ali poslovnih ali idejnih ciljev je človekovo dostojanstvo
vredno manj kot zrno prahu v vesolju. Ker pa je to včasih osnova človekovega
bivanja, se tisti, ki hočejo nasprotnika oslabiti ali celo uničiti, lotijo prav
dostojanstva. Za to je uporabno medijsko sramotenje z vso manipulacijo vred. Zaradi dostojanstva je Nelson Mandela lahko
preživel 27 let zapora in zaradi tega je Gandhi vztrajal na poti svojega
miroljubnega upora.
Kako
ukrotiti trole in trolanje?
Graditi je bolj pogumno in težko kot uničevati. Za
vsak kritizerski vpis ali članek je avtorja treba vprašati: si se kdaj podpisal
pod članek, knjigo, načrt, si naredil kaj za skupno dobro, si kaj ustvaril kaj
smiselnega in pomembnega … Trolov se ne da ukrotiti, da se ukrotiti svoje
lastno doživljanje sramote in prvi dve misli nam dajeta pogum pri tej
odločitvi.
Kdor ni nikoli vsaj od daleč okusil moči medijskega in vsesplošnega
pogroma, se bo zlahka podpisal pod peticije ali drugo pisanje, uperjeno proti
posamezniku[4]. Kdor
ni na javni funkciji, na katero se lahko vsak trenutek usuje plaz kritik ali se
sproži neobvladljiva situacija, se mu morda zdi zabavljanje in sramotenje še
zabavno ali nujno. Tudi tisti, ki je na javni funkciji, naj se s svojimi
partnerji ali sodelavci dogovarja v zaodrju. Ko namreč igralci stopimo na oder
in v javnosti problematiziramo ravnanje drug drugega, se javnost opredeljuje
tako, kot se opredeljuje za svojo športno ekipo. Na podlagi všečnosti. Pri tem
pa ne pozabimo, da gredo celo Meryl Streep ali Halle Barry ali Katarina Čas ali
Jóhanna Sigurðardóttir veliko ljudem na živce, pa so krasne skoraj v vseh
pogledih.
Glejte, ni druge poti, kot da ukrotimo trola v sebi. V vsakem je vsaj en
majčken trol. Kako ravnati s tujo hudobijo, pa je vprašanje, ki bi ga morali
nameniti odločevalcem, duhovnikom, psihoterapevtom, filozofom in vsem ljudem
dobre volje.
[1] To je
glavna ulica v Kamniku in hkrati najlepša na svetu. Vsaj zdi se mi.
[2] Ravno včeraj
(19.7.) v Oni berem v pismih bralcev: »S pomilovanjem spremljam enostranska
pametovanja g. Franca Mihiča iz Ribnice.« Avtor tega čustveno obarvane prve
povedi, ki mi je preprečila, da bi brala pismo še naprej, je v Kamniškem občanu
pisal, da je Balantič lahko pisal pesmi, ker je bil na toplem, Kajuh pa teže,
ker je bil na bojišču in tam seveda ni toplo. Avtor, sicer Kamničan, se s to
trditvijo ni ravno izkazal, saj je spregledal ali pa ni vedel, da je Balantič v
Gonarsu napisal kar nekaj pesmi. Najmanj smešna je predpostavka, da je pesniški
genij povezan s temperaturo. Očitno niti ne z življenjskimi razmerami, saj sta
pesnika Balantič in Kajuh pesnila v skrajnih in življenjsko nevarnih
okoliščinah.
[3]
Zgražanje nekaterih gospa, ki se niso strinjale s satiro o virusu zika na
Zikovi ulici, je kaj kmalu naletelo na pripombo – povzemam po spominu, zato ne
morem tega dobesedno navesti – v smislu, da jih ni že nihče dolgo pičil ali pa
da jih ne bo, nekaj takega. Skratka,
nestrinjanje s satiro o Zikovi ulici in virusu zika je naletelo na seksističen
odziv, ki je namigoval na spolno nepotešenost zoprnih žensk. Saj veste, sindrom
NPB.
[4] Ko se se
na facebooku pojavili vpisi, kako ena gospa čuti v krvi lep občutek zaradi
želje po obračunu z menoj, so se oglašali ljudje, ki jih ne poznam. Eden bi mi
prerezal vrat. Tudi drugi so nekaj komentirali, a ne vem kaj, ker sem nehala
brati. Je pa zanimivo, da je ena od udeleženk v tej diskusiji prijazna
prodajalka v trgovini s svečami in nabožnimi predmeti, kamor sem hodila z
veseljem in zaupanjem do te trgovine. Od takrat seveda nisem več njihova
stranka. Prav tako ne ena od mojih dobrih znank ne.
Komentarji