Na obzorju so zanimive spremembe v nabavni politiki knjižnic

Strateško načrtovanje in komisije – prej so to delali nabavniki

V razpravi so predlogi sprememb Zakona o knjižničarstvu. Ena od sprememb predvideva strateško načrtovanje bralne kulture in celo ustanovitev komisije, ki bo odločala o nakupu novega gradiva. Torej se država zaveda, da ne smemo nehati kupovati knjig. Torej je za to, da so njeni državljani in državljanke še naprej pametni opolnomočeni in misleči subjekti, predvsem pa gre tudi za založniški in knjigotrški posel. To pa ni hec, samo poglejte, kako so Učila pohrustala mogočno Mladinsko knjigo. To zdaj meče tudi drugo luč na vprašanje nabave kakovostnega gradiva, saj se zdi, da je ta predvidena zakonska sprememba nastala zaradi pritiska založnikov, da se prenehajo kupovati lahke knjige. Temu smo se knjižničarji upirali zaradi naše vsakodnevne prakse in zahtev naših uporabnikov, čeprav smo kljub temu na tihem zmanjševali nabavo takšnega gradiva in tako pač postali tarče nezadovoljstva naših najbolj rednih uporabnikov.

V bistvu pa se knjižnice strinjamo z bolj načrtnim pristopom k nabavi gradiva in k premišljeni izgradnji knjižničnih zbirk. Čeprav bi se to dalo rešiti z manj administriranja in birokracije, vendar je potrebno razumeti zahteve po transparentni nabavi. Načrt nabave bo potrjeval svet in še posebna komisija, ki jo bodo sestavljali strokovni delavci knjižnice in zunanji uporabniki. To utegne biti problem, saj je v resnici malo uporabnikov, ki bi želeli strokovno in odgovorno v svojem prostem času študirati nabavno politiko, in se odločati, ali potrebujemo več kriminalk ali potopisov, več knjig o čebelarstvu ali filozofiji, manj kartonk ali manj učnega gradiva …

Kako bodo to upoštevale šole, me prav zanima …

Pokazalo pa se bo tudi, ali je naš knjižnični sistem res enoten, ali pa je razdeljen na različne sisteme glede na ministrstva, ki določene knjižnice »pokrivajo«.  Torej ali bodo šolske in druge knjižnice sledile tudi temu predlaganemu določilu glede nabavne politike.

Kot lahko sklepam iz opazovanja, je usoda šolske knjižnice bolj v rokah ravnateljev kot knjižničark, saj je ravnateljeva odločitev, ali šolske knjižnice sploh lahko nabavljajo in seveda višina sredstev za nabavo. Kot vem, se knjižničarke trudijo, a politike vodenja in odločitev ne morejo spreminjati. V zadnjem času se v splošnih knjižnicah povečuje povpraševanje po domačem branju in bralni znački. Slednja ni tako problematična, ker je navadno izbor branja širok in je moč izbirati različne naslove, nekaj se vendarle najde. A kot opažamo, so starši pogosto zelo nezadovoljni in hodijo od knjižnice do knjižnice v iskanju domačega branja. Od splošnih knjižnic je težko pričakovati, da bodo sledile vsem zahtevam učnih načrtov in posameznih učiteljev. Temu so namenjene šolske knjižnice. Res je, delimo si istega uporabnika, a glavna naloga šolske knjižnice je, da s svojo zbirko podpira cilje učnih vsebin. Na koncu pa moram dodati vprašanje, ki se mi ves čas mota po glavi: kakšna je prihodnost slovenskega šolstva in mladine, katere bistveni del učnega procesa ni knjiga, radovednost, samostojno iskanje informacij, možnost samostojnega učenja in pridobivanja znanja, ki ni strogo zakoličeno v učnih načrtih? Šole in družbo nasploh naj vodijo intelektualci, najraje tisti, ki v najstniški dobi niso povsem prilagodljivi ali napiflani odličnjaki, ki se včasih uprejo, s kakšnim učiteljem skregajo, potegnejo za šibkega sošolca, sprašujejo zoprna vprašanja, ki so kot najstniki mogoče malo problematični, samosvoji, ki ne želijo ugajati za vsako ceno. In ki veliko berejo. Ki niso vodljivi, a znajo voditi ravno zato, ker niso vodljivi.

Torej tisti, ki veliko dvomijo in veliko berejo.

Pravica pravic je pravica živeti,
biti otrok, za srečo rojen,
tata in mamo ob sebi imeti
in jima padati veselo v objem.

Lepa pravica je teči po trati
in ne biti kot trava teptan,
učiti se brati in biti med brati
enakovreden in spoštovan.

Rasti kot rastejo jelke in bori,
poslušati pesmi, ne pokov granat,
in potem enkrat ob majniški zori
reči nekomu: Imam te rad!

In še: biti duša v svetu brez duše,
majhna svetloba sredi velike teme,
ali vsaj kaplja v obdobju suše,
ne biti nihče, a otrok, ki je vse. (Tone Pavček)

Spodaj: nekaj utrinkov iz amsterdamske knjižnice ... Status znanja in učenja se odraža v lepoti in uporabnosti knjižnic.