Kako imeti rad svojo domovino?
Med ljudmi je toliko malodušja, da je težko dihati. Zdi se, da je zrak zasičen z dvomi, strahovi, vprašanji, kaj bo jutri, bomo še imeli službe, jih bomo lahko dobili, bomo vzdržali ...
Sama se čudim, da vsi skupaj tako brezodzivno sprejemamo izjave o tem, da se državljani počutimo varne zaradi novih davkov. To ni res. Nimamo občutka varnosti, pač pa čutimo jezo, opeharjenost. užaljenost. Jezo, ker bomo s temi davki krpali luknje, ki so nastale zaradi nikdar vrnjenih kreditov in očitno so bili ti krediti razdeljeni z namenom, da se ne vrnejo. Opeharjenost, ker plačujemo tuje bogatenje in ker vstajnikov ni nikjer več, kot da se slabo v tej državi dogaja samo takrat, kadar je na oblasti Janša. Užaljenost, ker vlada in njeni priskledniki in - še huje - mediji dajejo tako neumne izjave ali pišejo tako neumne članke, kot da bi bili ljudje retardirani.
Kljub temu, da se skušam pripraviti k bolj svetlemu pogledu na slovensko stvarnost, sem razočarana nad njo.
Pred kratkim sem morala na sodišče kot priča zaradi vlomov v knjižnico, ki so se dogajali pred leti. Pred razpravno dvorano sta osumljenec in mlajši moški veselo kramljala. Na klopeh smo sedeli predstavniki oškodovancev: približno pet ljudi. Vsi smo bili slabe volje. Iz služb smo morali oditi na pričanje, v klepetu smo si priznali, da v pravico ne verjamemo, ta mora priti pač pravi čas.
Žal me je med pričanjem premagala jeza in sem oporekala, zakaj je med dejanjem in obravnavo minilo toliko let. Malo je manjkalo, da ne bi bila kaznovana zaradi nespoštovanja sodišča, dobila sem strog opomin. Vlomilec za mojim hrbtom se je muzal.
Ko sem prišla iz dvorane, sem sedla na klop na hodniku, po katerem so tekali mladi odvetniki z velikimi torbami, tožilci v svojih oblekah, odvetnice v vrtoglavih petkah ... Koliko dela za pravico, ki se nam izmika ... V katero ne verjamemo več. Ni šlo samo za konkreten primer na sodišču, gre za pravičnost nasploh. V tistem trenutku sem si rekla: "Slovenija, nič več te nimam rada."
Ko sem šla v parkirno hišo, se je pokvarila parkirna ura in toliko časa ni delala, da sem za pet minut čez uro plačala še evro več. Potem se ni dalo natisniti računa, kar pomeni, da v službi ne bom mogla uveljavljati povrnitve stroškov parkiranja. Neumno je, da sem zaradi tistega osumljenca ob 6,70 evra. Preveč za tako neumno zadevo. S tem denarjem bi si kakšna družina kupila kosilo. Ali pa bi koga povabila na kavo.
Popoldne sva z možem v Kamniku srečala mlajšega moškega, ki se je na sodišču pogovarjal z osumljencem. "Kako je, mami?" me je s smehom vprašal. Ni počakal na moj odgovor, lahkotno je odbrzel naprej, moj korak pa je bil še težji.
Navadno po vsaki moji jamrajiji iščem kaj lepega in svetlega, na kar se obesim in zaradi česar mi srček trepeta kot jagnečji repek. Če ne drugače, pa počakam, da me mine in posije sonce. Da ne ostanem pri negativnih oznakah našega slovenstva. Ampak po tem dogodku nisem mogla obnoviti svojega optimizma. Vera v slovenstvo se maje pri meni že kar nekaj časa.
Še vedno sem razočarana nad svojo lastno državo, čeprav je nekaj svetlih točk. Priznam, da rada delam za knjižničarsko stvarnost in da verjamem v smisel našega skupnega dela. Pripravili smo krasen dan knjižnic. Veliko lepega se je zgodilo. Ljubezni do Slovenije kar počez nisem mogla obuditi. Ne morem naštevati, česa vse v naši ljubi in lepi deželici ne maram. Ne morem pa zanikati mojega in tvojega osebnega življenja, le na tej točki so še možni premiki. Vsak posameznik bi moral poskrbeti zase in država mora to omogočati z manj birokracije, manj davki in okoljem, ki spodbuja podjetništvo, inovacije, znanje in razvoj. Sicer vsi to govorijo, a delajo drugače.
Zato odprimo vrata knjižnice, naj se znanje, ideje, moč samostojnega odločanja, razmišljanja in ugovarjanja razširi na vse strani slovenskega neba.
Mogoče ne bi bilo odveč upoštevati osnovno pravilo benediktinskega reda: ORA ET LABORA. Osrediščenost, razmislek o sebi, ne toliko o drugih, poglobljenost, premišljenost, delo, vztrajnost, rednost. Zgornja slika je nastala na dvorišču stiškega samostana. Zlate ribice ne izpolnjujejo želja. Vodilo ORA ET LABORA pa morda, prej kot zlate ribice in tajkunski krediti. Če ne gre drugače, nas naredi trdne v naši veri v dobrega človeka.
Sama se čudim, da vsi skupaj tako brezodzivno sprejemamo izjave o tem, da se državljani počutimo varne zaradi novih davkov. To ni res. Nimamo občutka varnosti, pač pa čutimo jezo, opeharjenost. užaljenost. Jezo, ker bomo s temi davki krpali luknje, ki so nastale zaradi nikdar vrnjenih kreditov in očitno so bili ti krediti razdeljeni z namenom, da se ne vrnejo. Opeharjenost, ker plačujemo tuje bogatenje in ker vstajnikov ni nikjer več, kot da se slabo v tej državi dogaja samo takrat, kadar je na oblasti Janša. Užaljenost, ker vlada in njeni priskledniki in - še huje - mediji dajejo tako neumne izjave ali pišejo tako neumne članke, kot da bi bili ljudje retardirani.
Kljub temu, da se skušam pripraviti k bolj svetlemu pogledu na slovensko stvarnost, sem razočarana nad njo.
Pred kratkim sem morala na sodišče kot priča zaradi vlomov v knjižnico, ki so se dogajali pred leti. Pred razpravno dvorano sta osumljenec in mlajši moški veselo kramljala. Na klopeh smo sedeli predstavniki oškodovancev: približno pet ljudi. Vsi smo bili slabe volje. Iz služb smo morali oditi na pričanje, v klepetu smo si priznali, da v pravico ne verjamemo, ta mora priti pač pravi čas.
Žal me je med pričanjem premagala jeza in sem oporekala, zakaj je med dejanjem in obravnavo minilo toliko let. Malo je manjkalo, da ne bi bila kaznovana zaradi nespoštovanja sodišča, dobila sem strog opomin. Vlomilec za mojim hrbtom se je muzal.
Ko sem prišla iz dvorane, sem sedla na klop na hodniku, po katerem so tekali mladi odvetniki z velikimi torbami, tožilci v svojih oblekah, odvetnice v vrtoglavih petkah ... Koliko dela za pravico, ki se nam izmika ... V katero ne verjamemo več. Ni šlo samo za konkreten primer na sodišču, gre za pravičnost nasploh. V tistem trenutku sem si rekla: "Slovenija, nič več te nimam rada."
Ko sem šla v parkirno hišo, se je pokvarila parkirna ura in toliko časa ni delala, da sem za pet minut čez uro plačala še evro več. Potem se ni dalo natisniti računa, kar pomeni, da v službi ne bom mogla uveljavljati povrnitve stroškov parkiranja. Neumno je, da sem zaradi tistega osumljenca ob 6,70 evra. Preveč za tako neumno zadevo. S tem denarjem bi si kakšna družina kupila kosilo. Ali pa bi koga povabila na kavo.
Popoldne sva z možem v Kamniku srečala mlajšega moškega, ki se je na sodišču pogovarjal z osumljencem. "Kako je, mami?" me je s smehom vprašal. Ni počakal na moj odgovor, lahkotno je odbrzel naprej, moj korak pa je bil še težji.
Navadno po vsaki moji jamrajiji iščem kaj lepega in svetlega, na kar se obesim in zaradi česar mi srček trepeta kot jagnečji repek. Če ne drugače, pa počakam, da me mine in posije sonce. Da ne ostanem pri negativnih oznakah našega slovenstva. Ampak po tem dogodku nisem mogla obnoviti svojega optimizma. Vera v slovenstvo se maje pri meni že kar nekaj časa.
Še vedno sem razočarana nad svojo lastno državo, čeprav je nekaj svetlih točk. Priznam, da rada delam za knjižničarsko stvarnost in da verjamem v smisel našega skupnega dela. Pripravili smo krasen dan knjižnic. Veliko lepega se je zgodilo. Ljubezni do Slovenije kar počez nisem mogla obuditi. Ne morem naštevati, česa vse v naši ljubi in lepi deželici ne maram. Ne morem pa zanikati mojega in tvojega osebnega življenja, le na tej točki so še možni premiki. Vsak posameznik bi moral poskrbeti zase in država mora to omogočati z manj birokracije, manj davki in okoljem, ki spodbuja podjetništvo, inovacije, znanje in razvoj. Sicer vsi to govorijo, a delajo drugače. Zato odprimo vrata knjižnice, naj se znanje, ideje, moč samostojnega odločanja, razmišljanja in ugovarjanja razširi na vse strani slovenskega neba.
Mogoče ne bi bilo odveč upoštevati osnovno pravilo benediktinskega reda: ORA ET LABORA. Osrediščenost, razmislek o sebi, ne toliko o drugih, poglobljenost, premišljenost, delo, vztrajnost, rednost. Zgornja slika je nastala na dvorišču stiškega samostana. Zlate ribice ne izpolnjujejo želja. Vodilo ORA ET LABORA pa morda, prej kot zlate ribice in tajkunski krediti. Če ne gre drugače, nas naredi trdne v naši veri v dobrega človeka.
Komentarji