Plagiatorstvo
Knjižničarski svet je staromoden svet.
Ne samo, da je naša vrednota intelektualna svoboda in da je neomejen dostop do informacij naše izhodišče, zahtevamo celo natančno navajanje virov.
Moderni slovenski svet intelektualno svobodo tepta. Zaradi prevladujoče potrebe po pripadnosti neki skupini prevladuje samoomejevalna cenzura pri izražanju svojih mnenj in strah pred drugimi mnenji, ki bi ogrozila navidezno monolitnost skupine. Če kdo izraža svoje pomisleke, ga je treba v kali zatreti. In če varuhi javnega mnenja tega ne storijo dovolj zgodaj, ga je treba popacati kot čudaka. Dokler ne bo pretoka idej in notranje svobode, dokler se bomo kar sami od sebe prilagajali zgolj všečnosti in všečkanju, bo vladala brezidejnost. Moderni slovenski svet sploh tepta intelektualizem, saj so razgledanost, načitanost in znanje le ovira pri sprejemanju predloga, da Slovenija potrebuje Gazdo. Potrebujemo nekoga z znanjem, socialnimi veščinami in pridnostjo, ki bo tehnično usmerjal razvoj Slovenije in sodeloval pri usklajevanju mnenj, kar je seveda naporno, ker usklajevanje mnenj izgleda tudi kot trdo pogajanje, kreganje, morda protesti in podobno. Nikakor pa ni usklajevanje mnenj to, da imajo protestniki v rokah napis, s katerim nekoga pošiljajo v Barbara rov. Pa tudi to ne, da se mandatarko sodi po dolžini krila.
V knjižnicah z enakim profesionalnim pristopom pomagamo tistim, ki jih zanima new age, krščanstvo, Tito, zgodovina avtomobilizma, zgodovina anarhističnih gibanj, feminizem, antifeminizem. Isto načelo imamo pri nabavi knjižničnega gradiva. So seveda moralne omejitve in ničelna toleranca velja na primer za pedofilske teme in spodbujanje sovraštva in sovražno pisanje samo. A tega ni veliko, pa je. Kjer se cenita pamet in lastno mnenje, je več možnosti za razvojni preboj. Tam velja tudi ničelna stopnja tolerance do prepisovanja.
Navajanje virov je vprašanje osnovnega poštenja, da avtorju priznaš njegovo delo, integriteto, znanje. Plagiatorstvo je teptanje dosežkov drugega, je kraja tujega dela. Po drugi strani pa razumem stisko plagiatorjev, ker nekaj morajo povedati, a imajo mogoče težave z vsebino in predvsem z jezikom. Zato se v jezikovni in izrazni stiski zatečejo k dejanjem, ki jih niti ne občutijo kot krajo. Vsekakor je treba biti pri tem pošten in tisti, ki nekaj piše z namenom pridobitve naziva, ugleda ali celo uvod na primer v kakšen Kamniški zbornik, mora najti in biti sposoben izraziti svoje misli.
Pomaga, če veliko beremo.
Pomaga celo, če se vpišemo v knjižnico in uživamo med knjižnimi policami, v izbiri, ki je celo brezplačna.
Ne samo, da je naša vrednota intelektualna svoboda in da je neomejen dostop do informacij naše izhodišče, zahtevamo celo natančno navajanje virov.
Moderni slovenski svet intelektualno svobodo tepta. Zaradi prevladujoče potrebe po pripadnosti neki skupini prevladuje samoomejevalna cenzura pri izražanju svojih mnenj in strah pred drugimi mnenji, ki bi ogrozila navidezno monolitnost skupine. Če kdo izraža svoje pomisleke, ga je treba v kali zatreti. In če varuhi javnega mnenja tega ne storijo dovolj zgodaj, ga je treba popacati kot čudaka. Dokler ne bo pretoka idej in notranje svobode, dokler se bomo kar sami od sebe prilagajali zgolj všečnosti in všečkanju, bo vladala brezidejnost. Moderni slovenski svet sploh tepta intelektualizem, saj so razgledanost, načitanost in znanje le ovira pri sprejemanju predloga, da Slovenija potrebuje Gazdo. Potrebujemo nekoga z znanjem, socialnimi veščinami in pridnostjo, ki bo tehnično usmerjal razvoj Slovenije in sodeloval pri usklajevanju mnenj, kar je seveda naporno, ker usklajevanje mnenj izgleda tudi kot trdo pogajanje, kreganje, morda protesti in podobno. Nikakor pa ni usklajevanje mnenj to, da imajo protestniki v rokah napis, s katerim nekoga pošiljajo v Barbara rov. Pa tudi to ne, da se mandatarko sodi po dolžini krila.
V knjižnicah z enakim profesionalnim pristopom pomagamo tistim, ki jih zanima new age, krščanstvo, Tito, zgodovina avtomobilizma, zgodovina anarhističnih gibanj, feminizem, antifeminizem. Isto načelo imamo pri nabavi knjižničnega gradiva. So seveda moralne omejitve in ničelna toleranca velja na primer za pedofilske teme in spodbujanje sovraštva in sovražno pisanje samo. A tega ni veliko, pa je. Kjer se cenita pamet in lastno mnenje, je več možnosti za razvojni preboj. Tam velja tudi ničelna stopnja tolerance do prepisovanja.
Navajanje virov je vprašanje osnovnega poštenja, da avtorju priznaš njegovo delo, integriteto, znanje. Plagiatorstvo je teptanje dosežkov drugega, je kraja tujega dela. Po drugi strani pa razumem stisko plagiatorjev, ker nekaj morajo povedati, a imajo mogoče težave z vsebino in predvsem z jezikom. Zato se v jezikovni in izrazni stiski zatečejo k dejanjem, ki jih niti ne občutijo kot krajo. Vsekakor je treba biti pri tem pošten in tisti, ki nekaj piše z namenom pridobitve naziva, ugleda ali celo uvod na primer v kakšen Kamniški zbornik, mora najti in biti sposoben izraziti svoje misli.
Pomaga, če veliko beremo.
Pomaga celo, če se vpišemo v knjižnico in uživamo med knjižnimi policami, v izbiri, ki je celo brezplačna.
Komentarji