Domoznansko gradivo kot navdih za čase, ko se zdi, da posameznikovo delo nima vrednosti

Zima in kriza sta primerna vzroka, da se človek, celo če je knjižničar ali morda knjižničarka, vzame v roke ali pa gre vase. Kar koli že to pomeni, bistveno je to, da se človek nekoliko distancira od politike in političnih kriz ter vseh ostalih kriz.  Ni problem samo politična kriza, pač pa jo mnogi čutimo kot krizo medsebojnih odnosov, zaupanja, sodelovanja … Zdi se, kot da posameznik in njegovo delo nima nobene vrednosti. Iti vase pomeni v bistvu poiskati moč in smisel za vztrajanje, da premagamo malodušje in da vemo, da je naše delo pomembno. Pa če pometamo mestne ulice, sadimo krompir, negujemo dementne starce, učimo prvošolčke, izposojamo knjige, pišemo članke ali prodajamo kislo zelje. Saj ni res … ampak je, da takšne zgodbe najdem celo v naši domoznanski zbirki!

Z našim poznavanjem virov se vključujemo v lokalno dogajanje, si naredimo seznam zaključenih del, jih prištejemo k uspehom (saj smo zanje trdo delali) in si dovolimo, da se zato dobro počutimo.

Naša domoznanska zbirka je kar bogata. Čeprav smo že malce nemoderna knjižnica, ni moč spregledati našega sodelovanja v lokalni skupnosti, odkrivanja novega: naredili smo Križnikovo in Japljevo bibliografijo (prva je dosegljiva tudi v elektronski obliki na spletu), zbrali kamniške folkorne povedke in pravljice v knjigi, ki smo jo ponatisnili in izdali še elektronsko verzijo. Sodelujemo z našimi prispevki v Kamniškem zborniku, na posvetovanjih v lokalnem okolju, konec konec že tretje leto zapored izdajamo rokovnik s kakšno domoznansko vsebino (stare razglednice, kamniški ilustratorji, kuharica Felicite Kalinšek). Pripravljamo Križnikov pravljični festival in Kamniške pravljične poti. Pripravljamo knjgi Steletovih zapisov pravljic, ki so mu jih pripovedovali brata in oče. Mogoče sem še kaj pozabila. Evo, to je pregled nekaterih ustvarjalnih odmikov, ki so zapustili globoke sledi. In to potrebujemo v tem času politične turbulence, ko nobena institucija nima dovolj avtoritete, da ji ne bi mogli očitati politične pristranskosti. Kar seveda pomeni, da se prave vrednote, znanje, ustvarjalne ideje, k reševanju naravnane interesne in ne politične ekipe ne morejo umestiti na zemljevid duhovno ter intelektualno opustošene Slovenije. Zato bežen pregled takšnih seznamčkov lastnih uspehov, pa naj bodo še tako kratki, delujejo ohrabrujoče, higienično, zdravo in psihoterapevtsko. 

Kaj vse so glasoviti Kamničanje in Komendčanje dali skoz … a se niso pustili! Domoznanske zgodbe za navdih.

Takšen je tudi pogled v vsebino domoznanske zbirke. V njej srečamo avtorje, zgodbe, znanja in mnoge usode, ki so bile v svojem času tudi manj cenjene kot danes. Vsak od avtorjev je veliko prispeval k temu, da je danes naše lokalno in širše okolje takšno, kot je. Bodisi s kuharskimi recepti bodisi z rastlinskimi imeniki. Bodisi z opisom zgodovine Arboretuma Volčji Potok bodisi s prikazom zgodovine gorskega reševanja. V to zbirko sodijo monografije, serijske publikacije, siva literatura, rokopisno gradivo, slikovni material, notno gradivo, avdiovizualno gradivo, gradivo na drugih medijih, v zadnjem času se temu pridružuje še digitalizirano gradivo.  Navadno je domoznanska zbirka ločena od ostalega gradiva v knjižnici in zaradi posebnega pomena ter dragocenosti gradiva, ki ga v največ primerih ni več dobiti na trgu, se to gradivo izposoja le v knjižnico in ne na dom.

Knjižnica je prav preko domoznanskega gradiva najbolj tesno povezana z lokalnim okoljem in kaže na raziskovalni in življenjski utrip kraja. V teh zbirkah se zrcali lokalna identiteta, ki je zlasti pomembna v času globalizacije.  Ljudje od nekdaj iščejo odgovore na vprašanja o svoji preteklosti, koreninah in indetiteti. Domoznanska  zbirka je pomemben del kulturne dediščine, saj hrani pisni spomin na ljudi in kraje, na dogodke, društva, organizacije ter vsakdanji utrip domačega okolja. Ta zbirka je spomin naše skupnosti.

Zbirka je tudi vir za raziskovanje in preučevanje, je tudi zakladnica znanja za snovalce lokalnega življenja in razvoja. Uporabljajo jo študentje, raziskovalci, mnogi posamezniki, ki iščejo podatke o znani osebi, razvoju pašništva na Veliki planini, iščejo odgovore na vprašanje, ali je bilo v Kamniku nekoč res jezero, kako se je razvijalo gospodarstvo, obrt, turizem, zimski športi …

Naj nanizam samo nekaj biserov, ki sem jih izbrala brez posebnih kriterijev. Mogoče je kriterij le ta, da sta vsebina ali njen avtor tako zelo posebna, da zanjo morate, res morate vedeti. Ne govorimo samo o domoznanski vrednosti, pač pa o osebnih zgodbah, polnih zavračanj, dvomov, nerazumevanja ustvarjalnosti in pristnega hotenja. Delali so dobro, a so jih dobivali po grbi. In niso nehali delati dobro. Časi so bili vedno težki. Torej: vztrajajmo, ustvarjajmo, delajmo dobro po naših najboljših močeh.  

Alojzij BENKOVIČ: Slovensko-latinsko-nemški rastlinski imenik slovenskih dežel. Ljubljana : Slovenska šolska matica, 1922.

Večjezični imenik rastlin, delo Alojzija Benkoviča, je prvi takšen priročnik v slovenskem jeziku. Avtor je bil rojen leta 1867 v Kamniku,  umrl je leta 1934. Po poklicu je bil farmacevt in prevajalec. Čeprav so imeniku očitali nedoslednosti, je ta pomemben za slovensko rastlinsko terminologijo.

Jurij  HUMAR : Čudodelnik s Primskovega. Priredil Janez Žurga. V Celovcu : Družba sv. Mohorja, 1969.

V knjigi so zbrana pisma, ki jih je župnik  Jurij Humar pisal svojim domačim. V njih piše o  svojem zdravljenju z magnetizmom, saj je imel dar ozdravljanja. K  njemu so prihajali ljudje od blizu in daleč.  Ta dar je bil tudi zanj skrivnost. Humar se je rodil leta 1819 v Vodicah nad Kamnikom, umrl pa leta 1890 v Primskovem pri Litiji. Domačini še danes pričujejo o nenavadnih ozdravljenjih, ki jih povezujejo s priprošnjami Humarju. Nanj se navezuje kar nekaj zgodb, ki se prenašajo iz roda v rod. Zaradi svojih darov je imel kot župnik nemalo težav, a ljudem ni odklonil pomoči. V bistvu je bil alternativni zdravilec. 

SLOVENSKE pripovedke iz Motnika.  Nabral in v izvirnem jeziku jeziku zapisal Podšavniški.  V Celovcu : [samozal.], 1874.

Redko knjigo motniških pravljic smo našli v enem od ljubljanskih antikvaritov.  Na vrhu notranje naslovne strani je žig z oznako Iz moje knjižnice, France Levec. Pod imenom Podšavniški je z rokopisom napisan pravi avtor te knjige, to je Gašpar Križnik.

Rodil se je leta 1848 v Motniku, kjer je leta 1904 tudi umrl. Sodi med  najpomembnejše zbiralce slovenskega folklornega gradiva. Zapisal je preko 200 pravljic, povedk, pregovorov, pesmi … Večina gradiva je zbranega v Štrekljevi zbirki na Znanstveno raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V Motniku so v njegov spomin postavili doprsni kip. Čeprav je bil skromen čevljar in nespreten trgovec, hranijo njegove rokopise ne samo na SAZUju, pač pa tudi na ruski in zagrebški akademiji znanosti in umetnosti, naši folkloristi pa ga prištevajo med prve etnologe.

Zaradi svojega vnetega zapisovanja pripovedovanj, pravljic, hišnih, ledinskih imen, navad, običajev, rekov … je bil v svojem času in v svojem okolju nerazumljen. Pa je vseeno nadaljeval. In če ne bi, kaj bi bilo potem?

Ivan PREGELJ: Peter Pavel Glavar, lanšpreški gospod : zgodovinska povest. Celje : Mohorjeva družba, 1983.

Znani slovenski pisatelj je zgodovinsko-biografski roman o znamenitem komendskem in baročnem duhovniku prvič objavil leta 1922 v zbirki Slovenske večernice. V naši zbirki imamo ponatis iz 1983. leta, ki ga je ilustrirala Melita Vovk. To je zgodba o duhovniku, ki mora najti svojega očeta, da dobi mašniško posvečenje. Mlada nezakonska mati ga je namreč kot novorojenčka odložila na prag komendskega župnišča. Župnik ga je dal k družini, ki je zanj skrbela in ga izšolala.

Peter Pavel Glavar (1721-1784) je bil znan duhovnik, gospodarstvenik, mecen in čebelar, ki je skrbel za gospodarstvo svoje župnije, ustanovil je šolo za nadarjene revne učence, po domovih poučeval svoje župljane o katoliškem nauku, sezidal cerkev svete Ane v Tunjicah in napisala prvo slovensko knjigo o čebelarstvu, ki pa je ostala v rokopisu. Z oporoko je dodelil denar za bolnišnico v Komendi za revne in ostarele ljudi.

A ni to zgodba za en dober film? Samo ne holivudski, ki bi se končal najmanj z Glavarjevim vnebozetjem ali pa – kar je še najbolj verjetno – s strastnim poljubom s kakšno od farank z obljubo poroke in večne ljubezni; ampak tudi ne slovenski, ker bi bil zamorjen do konca: v slovenskih filmih se travmira, malo govori, debelo gleda in pije. Mitja Okorn bi pa znal narediti iz tega filmsko zgodbo, ki bi bila dovolj komunikativna, da bi nas spravila v optimistično razpoloženje, češ tudi en najdenček lahko iz svojega življenja ustvari nekaj dobrega zase in za druge.

Marjan KORDAŠ: Krilo angela. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1995. (Zbirka Sledi)

Marjan Kordaš, akademik in profesor medicine, rojen leta 1931, je leta 1995 izdal spomine na svojo mladost, ki jo je preživljal v Kamniku in na predvojni, vojni ter povojni revolucionarni čas. V spomine so vpleteni stvarni dogodki in sobivanje z družino Stele, vendar tudi globoko razmišljanje o družbi, družini, odnosih in smislu.

Mene je vedno zanimalo, katere so tiste okoliščine, ki mladega človeka spodbudijo k študijskim in ustvarjalnim uspehom, pri gospodu Kordašu gre še za akademske presežke. Ob branju te knjige sem se čudila dvema spoznanjema: prava elita je vedno skromna, gospod Kordaš v knjigi in v osebnih stikih deluje preprosto, zadržano, niti sledu ni o kakšni prevzetnosti,  s katerimi nas mori »politična elita«; drugo spoznanje je, da je naravno, da imaš svoj domači kraj rad. Meni se namreč mnogokrat moj Kamnik malo zameri, kot da gre za kakšno prijateljico in ne mesto, ampak življenje teče dalje ne glede na to, kdo je župan, direktor knjižnice, zafrustrirani pisec anonimnih pisem, najemnik gostiln … Življenje je kot reka, vedno najde svojo pot. Na nas je, da plovemo na tej reki tako, da nas ne pogoltne tolmun česar koli že. Fovšije, zagrenjenosti ali nemira.

Nora Lavrin: Slovenija : poletje 1928 : ilustrirani dnevnik s poročnega potovanja Nore in Janka Lavrina. Ljubljana : Vale-Novak, 2004

Knjiga je pravzaprav narisani dnevnik poročnega potovanja slovenskega literarnega zgodovinarja in slavista Janka Lavrina, ki je bil profesor na univerzi v Nottinghamu, in slikarke Nore Fry iz leta 1928. Mladoporočenca sta obiskovala slovenske kraje in gore, kar je mlada žena beležila s skicami in mestoma duhovitimi opombami. V Kamniku sta bivala v graščini Zaprice, se vzpela na Grintovec, Veliko planino in obiskovala okoliške kraje. Narisan poročni dnevnik je spomin na kraje in njihove posebnosti z vidika mlade Angležinje, vendar je tudi za nas pomembno pričevanje o tedanjih časih.

Meni se zdi lepo, ljubko, žensko. Poročni dnevnik? Dobra ideja, še posebej, če je narisan, bister, duhovit. In če gre za par, ki se je poznal nekaj mesecev, se strastno zaljubil in postal poročen dolga, dolga desetletja. Ker sem zelo konzervativna liberalka oziroma rahlo liberalno naravnana konzervativna gospa, mi je ideja o dolgoletnem in zvestem zakonu precej blizu, čeprav sprejemam tudi drugačne zgodbe, le ganejo me malo manj.

Po poteh kulturne dediščine v občini Komenda : (Breg, Gmajnica, Gora, Klanec, Komenda, Komendska Dobrava, Križ, Mlaka, Moste, Nasovče, Podboršt, Potok, Suhadole, Žej). Avtorji besedil Marta Ciraj ... [et al.] ; uredili Marta Ciraj, Mojca Tercelj Otorepec ; fotografije (pretežni del) Jože Pavlič ; skice Dušan Vinkovič ; karte z vrisanimi lokacijami objektov kulturne dediščine Miran Bremšak]. - Komenda : Občina, 2006.

Odbor za kulturno dediščino Občine Komenda je v letih 2001/2002 popisal objekte, ki spadajo h kulturni dediščini komendske občine, iz teh podatkov in posnetkov je leta 2006 nastala  knjiga s popisom in slikami ter skicami teh objektov.

To je seveda delo, ki bo ostalo zanamcem in je pomembno. Predvsem pa vredno posnemanja. A bi Kamničanu tudi ugriznili v to kost? Bi nam uspelo to speljati skupaj, ne da bi se skregali?

Ivan ZIKA: 750 let mesta Kamnika : iz kamniške zgodovine. Zbral, uredil in dopolnil France Malešič. Kamnik : Studio Dataprint, 2011.

Ivan Zika je od leta 1971 in do svoje smrti leta 1976 v Kamniškem občanu objavljal članke o zgodovini Kamnika, ki jih je posvetil 750-letnici mesta. Po dolgih letih je vse njegove članke zbral, uredil in dopolnil ter pripravil za tisk dr. France Malešič. Takšnih ljudi, kot je France, manjka.

Mi smo imeli v naši zbirki v lično knjižico zvezane kopije člankov, ki nam jih je daroval pokojni gospod Ahlin. Ko bi le vedel, koliko ljudi je uporabljajo njegov dar, ne da bi vedeli, kdo je vse članek preslikal, izrezal in jih dal vezati, na koncu pa podaril svoji knjižnici.