Dan knjižničarske enotnosti
Včeraj je bil božič, danes je dan samostojnosti in
enotnosti. Dva prosta dneva in kot je za proste dni značilno, utrinki in
domisleki dežujejo.
Knjižničarstvo se je tako kot druge družbene
dejavnosti znašlo na prepihu sprememb. Ko že mislimo, da smo doživeli že vse,
kar se doživeti da, useka še kaj nepredvidljivega. Kar je prav, ker se tako
sprožajo spremembe na bolje, žal pa včasih tudi na slabše.
Če ni to e-knjiga, za katero so namesto knjižnic,
stroke in tudi našega ministrstva prevzele pobudo založbe, je potem to znižanje
sredstev za nabavo knjižničnega gradiva
ali pa zavračanje soglasij za nadomestne zaposlitve, študentsko delo in
avtorske pogodbe kljub argumentom, da je število zaposlenih pod minimalnimi
standardi. Marsikje prepih ali lahno burjico ali kar tornado (odvisno od občine
do občine) povzročajo še zahteve naših ustanoviteljev. Lahko bi rekli, da ne
gre za zahteve, pač pa za pričakovanja, da nehamo komplicirati s knjižnicami,
ker so občinski proračuni obremenjeni z drugimi obveznostmi, tudi takšnimi, ki
jih predpiše država, lokalna skupnost pa jih mora izvajati. Ko bi šlo za
dogovor o racionalizaciji, kako za manj denarja narediti več, bi človek še
razumel. Ko pa gre v največ primerih po Sloveniji za apriorno odklanjanje
knjižnične dejavnosti kot nepotrebnega sistema, je strah, da bomo razvojno
zdrsnili na nivo društvenih in prostovoljnih organizacij, upravičen.
Deloma je resentiment lokalnih skupnosti do
države razumljiv, češ nalagajo nam standardne obveznosti in nova finančna bremena, ki jih
mi ne zmoremo. To je treba reči v prid vsaj približni objektivnosti ocenjevanja
ravnanj občinskih vodstev, ki morajo krmariti med politiko, stroko, zahtevami,
pričakovanju, komunalo, šolami, vrtci in drugimi potrebami.
Manj pa je razumljivo, da knjižničarji nimamo
dobrega uvida, kaj se dogaja s splošnimi knjižnicami. Po našem ribniku krožijo
ščuke, ki bodo pregnale knjižničarske krape. Ukvarjamo se s temami, ki za
krizni čas niso življenjskega pomena in vihamo nos drug nad drugim. Prevladuje
mnenje, da je vse delovanje in vsi pogoji, ki so potrebni za delovanje splošnih
knjižnic, odvisno od managerskih sposobnosti direktorjev. Zato večinoma
sramežljivo molčimo o tem, kaj vse se dogaja po naši ljubi Sloveniji. Zato smo tako
nepripravljeni, tako prepričani v svoje vzvišeno poslanstvo, da ne opazimo in
si odkrito ne povemo, da lokalne skupnosti vsaka po svoje ravna s knjižnicami.
»Res ne gre vse v skladu z vašimi pravilniki, ampak časi so težki,« je bil odgovor,
ki sem ga na sestanku v naši lokalni skupnosti prejela na naše argumente, da bo
nabava gradiva celo pod minimalnimi standardi. Če je kje kakšna resna grožnja,
je to s strani tistih, ki imajo v rokah moč odločanja, a ne sprejemajo
knjižnic. Za kakšno lokalno skupnost ima večjo vrednost mrliška vežica kot
knjižnica. Pa naj se direktor raztrga ali pa gre protestno ležat pred to
vežico. Pa naj bodo knjižničarji v splošni knjižnici še tako zavzeti in
sposobni.
Na mesto dobrega vodenja in odločanja ter strokovne
podkovanosti se že dlje časa plazi politična lojalnost. Zato je knjižnična
mreža v nevarnosti, da se razbije. Niti naša moč niti naša povezanost nista
ravno zgled, kako naj bi nek podsistem deloval, saj si včasih niti odkrito ne
upamo priznati, kaj vse se dogaja po knjižnicah s strani njihovih lokalnih
skupnostih, ravno zaradi prepričanja, da bi vse moral urejati direktor, ki mora
s svojimi argumenti in znanji prepričati lokalne skupnosti v nujnost delovanja
knjižnic. Ko se kateri od knjižnic kaj hudega dogaja, ji druge knjižnice ne
stopimo v bran, stroka se ne poveže, slišijo se izgovori o tem, da nimamo
pristojnosti in podobno. Ampak mnenje imamo, znanje in izkušnje in dober
vpogled v to, kako knjižnice delujejo, kako in koliko jih ljudje uporabljajo.
Kaj hočemo še več, da se branimo?
http://www.huffingtonpost.com/news/libraries-in-crisis/Dodaj napis |
Komentarji